Fascinacija z morjem – veliko vodo je tema, ki človeka od nekdaj navdaja z nikoli docela pojasnjenim navdušenjem. Skozi celotno zgodovino jo tudi pogosto opisujejo velikani svetovne književnosti. Zelo dobro se spomnim poletnih branj Odiseje in vizualizacij pomorskih dogodivščin na poti v rodno Itako. Fascinacija s plovbo je tako od majhnega vzklila tudi pri meni. Prepoznavam jo v najzgodnejših otroških spominih, ko smo se s starši in sestro odpravljali na klasična jadranska dopustovanja: sedem poletnih dni s pohodi na izbrano plažo in izjemoma z izletom v bližnje mesto. Spominjam se občudovanja ljudi, ki so za razliko od nas, ki smo ponavljajoče plavali v določenih, kot v rezervatih ograjenih kosih morja, imeli ta privilegij in svobodo, da so z različnimi plovili izginjali proti horizontu ali pristajali na bližnjih, nam nedostopnih otočkih.

Zato ne preseneča dejstvo, da sem se v študentskih letih, ko sem dosegel minimalno finančno samostojnost, socialno zrelost in časovno organiziranost, s tremi prijatelji odpravil narediti prvi korak k izpolnitvi sanj – opraviti izpita za voditelja čolna in VHF postajo. Ker za drage tečaje nismo imeli sredstev, smo se zanašali na izposojene skripte in znanje četrtega prijatelja, ki je enak izpit opravil leto prej.

Tako smo se prvega avgusta enajstega leta znašli na podstrešju znamenite Kapitanije ob koprskem mandraču. Plovba, navigacija, vrvi, vozli, motoroznanstvo in sidra. Po nekaj urnem čakanju in opazovanju sklonjenih glav sokandidatov, ki so pred nami kot hruške padali, ter končnem polurnem zasliševanju strogih brkatih mornarjev v svečanih uniformah so nam vsem trem uradno podelili izpite.

Ni pomembno, kako, a spodaj nas je že čakal privezan prijateljev trimetrski gumenjak s štirikonjskim motorjem. Bil je že večer, vendar nas je adrenalin držal na zavidljivih višavah. Dogovor je hitro padel – v sosednjem baru se je kupila steklenica izbranega vina, sam pa sem se javil za treznega voznika. V petnajstih minutah smo že pluli proti Portorožu. Presenetljivo, a bili smo edino »plovilce« na tej potezi slovenskega morja. Sama voda je bila gladka kot zrcalo, ki smo ga s strahospoštovanjem s šibkim motorjem previdno rezali, ogromna luna pa se je kot kakšna gledališka usmerjena luč pod ostrim kotom z njej značilno sledjo reflektirala v njem.

Slovensko obalo sem tako prvič doživel s tovrstne perspektive in v takšnih pogojih. Zdela se mi je veličastna in spoštljivo velika, sijoče osvetljene podobe mest in naselij pa očarljive in vabljive. Absolutno tišino je prekinjal le naš miniaturni čoln brez kobilice in zvok odrezavih batov dvotaktne kosilnice, ki nas je poganjala. Zato smo jo v bližini Mesečevega zaliva ugasnili in se prepustili krajšemu nočnemu kopanju. Prej opisano scenografijo je dopolnil še zaliv z dih jemajočim temnim klifom, ki nas je v polkrogu obdajal na eni ter odprto morje z oddaljeno podobo mogočnega Trsta na drugi strani. Ker smo čutili, da bi kakršnokoli govorjenje bilo le odvečen balast, smo nekaj časa plavali na mestu in opazovali oder, na katerem smo se znašli.

Kmalu zatem smo pripluli v mesto rož in se varno privezali na pomol enega tamkajšnjih razvpitih nočnih klubov. Preostanek noči je potekal v skladu z značajem velike mladostniške zmage in proslavljanja življenja. Globoko v jutru je najspretnejšemu med nami uspelo uloviti še ribo, ki smo jo očistili in surovo pojedli kot karpačo. Utrujeni od preteklega dne smo zaspali pod borovci v pogozdenem delu proti starem skladišču soli, Monfortu. Naslednja scena, ki smo ji bili priča, je bil kup prikupnih otrok okrog nas, ki so na istem mestu našli kritje pred opoldanskim soncem in spraševali vzgojiteljice, kaj je narobe s strici, da tako pozno in tako trdno spijo.

Od tega zmagoslavnega trenutka je minilo nekaj let, ko sem se zaradi poškodbe hrbta in pridruženih motenj ognil misli na skakanje s in na plovila, kasneje pa je minilo še par let rehabilitacije in drugačnega poletnega fokusa na delovne izzive. Tudi družba, ki je zmagoslavno odnesla tri pare izpitov, se je v stilu Adamsove pesmi »Summer of 69« razšla po različnih življenjskih poteh. Misel na plovbo mi je to pomlad po dolgih devetih letih med sprehodom v času karantene vzbudila bodoča žena, ko je opisovala svoje otroške dogodivščine na manjšem družinskem čolnu. V hipu so se mi vrnile podobe z nočne plovbe med Koprom in Portorožem. Nekaj minut kasneje pa sem jo že čakal pred straniščem in listal ponudbo na spletni strani, ki ponuja rabljena plovila. Slišala me je, ko sem vzkliknil: »Kakšna lepotica!« Naslednji dan, zadnji dan pred zaprtjem mej občin, ko je večina prebivalstva zaskrbljeno kopičila konzerve in zaloge toaletnega papirja, sva bila na poti v Hrvatine, kje sva si čoln prvič ogledala.

V kotu gradbišča špekulativno rastočih počitniških hiš z razgledom na Debeli rtič je stala očarljiva črna barka iz devetdesetih let s piransko registrsko številko. Šlo je za sedemmetrskega nekdanjega paradnega konja, zdaj že pokojne italijanske znamke, ravno prave dolžine, da še ustreza enoosni avtomobilski prikolici, za katero se ne potrebuje dodatnega izpita, in dovolj velika, da sprejme do osem ljudi, v kljunu pa se da dokaj udobno tudi prespati.

Po sledovih dežja in razmontirani notranjosti se ji je videlo, da že nekaj sezon ni videla slane vode ter da potrebuje nekaj nege in ljubezni. Po krajših pogajanjih je padla ara, nekaj tednov kasneje pa tudi nakup.

Glede na starost in potratnost čolna so se prilagodile tudi ambicije. Če je privezan na slovenski obali, so poleg obiskovanja vseh treh čudovitih mest – Kopra, Izole in Pirana – ter kopanja na Belih skalah dosegljive tudi zamejske plaže, denimo Milje ali Sesljan. Morebiti tudi dobra kava v Trstu. Na drugi strani pa Savudrija in morda Umag. Bolj oddaljene lokacije pa se obišče po kopnem in se tam spusti čoln v vodo s podobnim dometom.

Po nakupu in mnenju nekaj strokovnjakov je sledila streznitev. Pleksisteklo in spužva za kabino, novo sidro, akumulator, »antifouling«, servis motorja, cink protektorji in impeler so bili ponavljajoči se termini. Serviserji tako na obali kot v prestolnici so pred začetkom sezone bili že polno zasedeni. Veliko bi se dalo narediti z lastnimi rokami, a kot polno zaposlena zdravnica in arhitekt sva si priznala, da temu sama ne bova kos.

Po krajši epizodi obupa in misli na prodajo celotnega navtičnega paketa sem opogumljen z izkušnjo deljenega lastništva avta v preteklosti (glej: https://outsider.si/trolastnistvo-enega-avtomobila/) razširil izbrano fotografijo na digitalnih socialnih omrežjih z odkrito ponudbo o solastništvu.

Hkrati pa se mi zdi tudi pomembno načeti stari mit, ki med neposvečenimi potihem kroži in straši, češ da si čolna le dvakrat vesel: ko ga kupiš in ko ga prodaš. Ponarodela poved kaže na velike vzdrževalne stroške. In ti tudi so. Sklep te izkušnje je, da se jih da nasloviti z zmerno izbiro velikosti in zmogljivosti čolna, s pravim razmerjem med starostjo in ohranjenostjo ter z deljenim lastništvom. To je še bolj smiselno kot pri avtomobilu, saj gre za izključno nenujno rabo. Število dni, ko ga lahko uporabljaš, pa je tudi omejeno z vremenom in predvsem z delovnimi obveznostmi ter partnerskim usklajevanjem.

Najini pogoji solastništva so bili sorodna navdušenost in skrbnost ter deljeni stroški, ko bo »lepotica« delovala. Zapis je zaokrožil po medmrežju in hitro sva dobila kar nekaj ponudb. Prav zadnja sta bila sošolec in sošolka z gimnazije, zdaj srečna zakonca, s katerima smo v srednješolskih letih delili sanje o nekoč skupni barki, na katere sem z leti prav grdo pozabil. Poleg splošne navdušenosti je on kot strojni inženir in motorni navdušenec prispeval tehnično znanje, ona kot analitičarka in napovedovalka vrednosti pa organiziran urnik in trezen pristop. Po krajšem pomenku in pijači je dogovor padel in postali smo štirje enakopravni ponosni lastniki barke, motorja, prikolice in tende. Stroški so se razčetverili, užitek pa povečal, saj smo poleg zdaj dosegljivega cilja obudili še staro prijateljstvo.

Tako je krog končno sklenjen. In če je Odisej potreboval dvajset let, da je po morju priplul domov na rojstno Itako, bi lahko rekli, da sem sam porabil slabo polovico tega časa, da sem se vrnil na vodo. Z zanimivo zgodbo in v odlični družbi.

Napisal: Aleksander Vujović

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja