Med slovenskimi kulturniki velja gospodarstvo za negativno zaznamovano področje, pogosto označeno kot orodje »neoliberalizma«. Hkrati ima tudi kultura v gospodarstvu pogosto izrazito slabšalen prizvok, velja za »parazita«, ki k ničemur ne prispeva. Če bi bilo v gospodarstvu malo več kulture in v kulturi malo več gospodarstva, bi dobili ključ za trajnostni razcvet obojega. Kako lahko iz družbe neoliberalcev in parazitov z nekaj empatije in sodelovanja razvijemo družbo gospodarstvenikov in kulturnikov?

Za primer, kjer je povezovanje kulture in gospodarstva nujno, poglejmo izjemno kulturno dediščino Sečoveljskih solin. Stik sladke vode reke Dragonje in slanega morja Piranskega zaliva je prepreden z mrežo kanalov in nasipov, iznad ravnine pa se dvigujejo ostanki kamnitih hiš, kjer so v toplejši polovici leta vse od 8. stoletja dalje bivali solinarji in obdelovali solna polja. Intenzivna industrija na Sečoveljskih solinah je omogočila razcvet Pirana. Z vrhunsko soljo, zaradi specifične mešanice mineralov najboljšega okusa in najbolj bele barve v vsem Mediteranu, so soline napajale širše območje Sredozemlja. V zanimivi knjigi Belo zlato krilatega leva dr. Flavio Bonin podrobno opisuje bogato trgovino s soljo v času Beneške republike. V strogo nadzorovani industrijski pridelavi ni bilo prostora za romantiko. Od šestdesetih let prejšnjega stoletja, še intenzivneje pa od osamosvojitve dalje, se pridelava na solinah ustavlja, posledično pa se je začelo tudi pustošenje južnega dela solin – ki so v svojem propadajočem stanju videti izjemno slikovite. Od prvotnih 440 se je na območju Fontanigge ohranilo še nekaj več kot 70 hiš, pretežno v ruševinskem stanju.

Kulturna dediščina v Sloveniji pogosto propada, ker zanjo ne najdemo prave vizije in smisla v sodobnem času. Režimi varovanja vztrajajo pri nerealnih izhodiščih vračanja v prvotno stanje, ustvarjeno v popolnoma drugačnih okoliščinah. Ljudje iz gospodarstva, ki bi imeli moč dediščino obnoviti, v kulturni dediščini pogosto ne vidijo vrednosti, ampak breme, obnovo pa zgolj kot odpustek za nove, neobčutljive posege ob njej. Pri južnem delu solin ustavljanje propadanja na eni strani zavira stališče, da je edina možna perspektiva vračanje v izvorno stanje, ki je danes žal nerealno. Po drugi strani nekdo vidi potencial v 314 ha površin nepozidane obale – treba je samo počakati, da dediščino odplakne. Obe skrajnosti sta škodljivi. Če bi priznali gospodarsko in kulturno vrednost solin, bi lahko našli način upravljanja, ki ne bi bremenil davkoplačevalcev in bi dolgoročno trajnostno ohranjal kulturno dediščino.

Fontanigge zaradi opustitve pridelave soli, skrajnih stališč, brezbrižnosti in pomanjkanja nove vizije propadajo; dovolj počasi, da procesa sproti ne zaznamo, a dovolj hitro, da dediščina v celoti izgine v času enega človeškega življenja. To je odgovornost in odločitev našega časa. Upravljanje kompleksnega prostora solin je razpršeno med več institucij, ki med sabo ne sodelujejo več čas najbolj usklajeno. Znanje solinarstva še vedno obstaja. Z manj birokratske razpršenosti in več osebne odgovornosti bi ga v nekaj letih lahko obudili in prenesli na mlajše rodove. Zdaj je zadnji čas, ko še ni prepozno.

O privlačnosti solin priča velik odziv na natečaj, ki smo ga skupaj s partnerji iz kulture in gospodarstva razpisali, da bi opozorili na pomen te izjemne dediščine. Natečaj išče predloge za zasnovo začasne prostorske instalacije v izbrani ruševini, ki bo eno od solinarskih hiš zaščitila pred nadaljnjim propadanjem, vanjo subtilno posegla s sodobno arhitekturo in hkrati omogočala vse strokovne razmisleke o primernejši rabi. Do roka oddaje je predloge poslalo kar 252 ekip z vsega sveta. Posebnost natečaja je, da na pobudo zunanjega partnerja v simbolični pozitivni akciji združuje vse akterje, odgovorne za upravljanje solin, ki sicer ne sodelujejo pogosto. Pogled z distance, ki zmore presegati strani, je dragocen privilegij.

Zunanji kritični pogled bi v kulturi prav prišel. Čez nekaj dni bomo ob prazniku slavili izjemne dosežke. Zadnjih nekaj let so slavje zaznamovale samoumevne zahteve po več sredstvih. A kultura ni osamljen otoček, ampak integralni del družbe in njen odsev. Če bi presegli predsodke in samozaverovanost, bi bila lahko bistveno bolj vpeta v gospodarstvo in finančno vzdržnejša. Vzvišena nedotakljivost kulture zavira razvoj dediščine, ustvarja pa tudi prostor korupcije in ekskluzivnih privilegijev za dolgoletno kulturno elito – ker si vanjo nihče ne upa drezati, o njej dvomiti in misliti drugače. Kdor hoče, da mu v slovenski kulturi (javnega financiranja) dobro gre, je usklajen s srenjo. Če uporabim besede uglednega starejšega gospoda iz kulturno-arhitekturnih krogov, ki nas je podučil, ko smo začeli izdajati revijo: »Postaviti se morate na pravo stran. Potem bo pa že šlo.«

Izključujoče izbiranje strani po mojem mnenju najbolj zavira slovensko kulturo – in gospodarstvo tudi. Namesto strani raje izbirajmo prave rešitve, ne z ljudmi, ki so »na pravi strani«, ampak s sposobnimi, plemenitimi, izobraženimi in empatičnimi. Si predstavljate, da bi gospodarstveniki in kulturniki za kakšen mesec zamenjali svoje pozicije? Morda bi lažje razumeli, zakaj je na drugi strani tako pogosta psovka neoliberalec ali parazit. Morda pa bi tudi bolje razumeli, kakšno moč imata obe strani skupaj, če se povežeta. Gospodarstvo bi bilo z več kulture dostojnejše, v kulturi pa bi več gospodarnosti rešilo zahteve po več sredstvih.

 

Napisala: Nina Granda (februar 2020)

Celoletna naročnina

 

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja