O Plečniku je bilo napisanega že veliko. Pa kljub temu ostaja neusahljiv vir za pisce in raziskovalce. Pred nedavnim (konec leta 2018) je izšlo novo, obsežno delo, ki na več kot 500 straneh oriše celotno Plečnikovo življenje. Gre za monumentalno delo, ki poskuša oživiti Plečnika in ga spremljati skozi njegovo življenje. Knjigo je napisal dr. Peter Krečič, njen naslov pa je Plečnik: Živeti za popolnost.
Knjiga je kontroverzna. Tega se avtor zaveda. Na njeni predstavitvi v MAO, ki je bila na obletnico Plečnikovega rojstva, je namreč pojasnil, da je bil njegov namen, da bi s knjigo demistificiral Plečnikovo življenje, in ob tem izrazil pomislek, da bo učinek ravno nasproten, da bo knjiga povzročila nasprotovanja, nerazumevanja in oporekanja.
Življenje kogarkoli je nemogoče povsem rekonstruirati. Plečnikova ohranjena korespondenca je sicer zelo obsežna. Dopisoval si je z domačimi, s prijatelji, kolegi in učiteljem Ottom Wagnerjem. Dopisoval si je s prvim češkim predsednikom Masarykom in njegovo hčerjo Alice. Ohranjena so pisma med njegovimi domačimi, ki se nanašajo nanj, in ohranjena so pisma kolegov, kjer je omenjen. Ohranjeno je dopisovanje s Suhadolcem, njegovim dolgoletnim sodelavcem. Pomemben vir je tudi kronika družine Zacherl, s katero je bil v dunajskem obdobju usodno povezan. Iz kasnejšega obdobja so zanimivi tudi zapiski in spomini njegovih študentov. Številni pisni viri o Plečniku so ohranjeni v več jezikih: nemščini, češčini, slovenščini, hrvaščini … Najpomembnejši vir pa so njegova dela, ki pričajo o bogatem ustvarjalnem življenju in neskončnem preigravanju arhitekturnih tem.
Vsi ti viri so pomembni gradniki rekonstrukcije Plečnikovega življenja, upodobljenega v knjigi. Kot vezno tkivo med posameznimi biografskimi fragmenti pa avtor uporablja literarno fantazijo, s katero skuša vnesti vsakodnevne podrobnosti in duha časa ter zarisati Plečnikov psihološki profil. Prav ta literarni pristop je v obsežnem bibliografskem opusu Petra Krečiča izvirna novost. In prav ta literarni pristop dela knjigo kontroverzno. Po eni strani pritegne bralca kot napet roman, po drugi strani pa neprestano odpira vprašanje, kje je meja med resnico in domišljijo. Na predstavitvi knjige v MAO je avtor na ta pomislek odgovoril, da je v knjigi vse res ali pa bi lahko bilo res. In prav ta »bi lahko bilo res« postavlja knjigo v težaven položaj. V njej ne boste našli navedenih virov. Celo letnice in datumi so precej redki. S tem je meja med »res« in »bi lahko bilo res« žal zabrisana.
Literarni pristop omogoči vživeto branje, ki bralca popelje v intimo Plečnikovega ustvarjalnega sveta oz. intimo, »kot bi lahko bila«. Pripoved poteka linearno. Od otroštva do smrti. Prek vseh vzponov in padcev. Prav ta linearni poskus rekonstrukcije življenja je po mojem mnenju najpomembnejši prispevek knjige k preučevanju in razumevanju Plečnika. Doslej smo Plečnikova dela opazovali kot zaključene samostojne celote z letnico načrtovanja in zgraditve. V knjigi Živeti za popolnost jih doživljamo v njihovem rojevanju, trajanju in predvsem prepletanju. Projekti so nastajali vzporedno. Srečanjem naročnikov s Plečnikom so botrovala naključja. Gledati Plečnikov opus z druge strani, ko ni bilo še nič zgrajeno, ko so stvari še nastajale, ko so se v različicah izoblikovale rešitve, ki so morda prišle do uresničitve, mnoge pa so za vedno ostale v svetu idej, to daje knjigi živost. S Plečnikom se veselimo novih nalog, o njih razmišljamo, se soočamo s kritikami in pohvalami. Srečujemo zanimive ljudi in živimo njegovo življenje.
Ob branju pa se žal prepogosto postavlja že omenjeno vprašanje, kaj je bilo res in kaj je domišljija avtorja. Je to življenje, kot ga lahko resnično rekonstruiramo, ali pa mu je dodan košček, kjer manjka substance? Avtor je v literarizacijo nedvomno vnesel veliko domišljijskega. Tako na primer na strani 54 zagledamo skico golega ženskega oprsja, ki naj bi ga Plečnik narisal na potovanju po Italiji. Plečnik naj bi, po Krečiču, narisal golo oprsje v precej bizarni situaciji. V Rimu naj bi srečal kolegico, slikarko Irmo Dutczynsko z dunajske akademije, ki je v spremstvu matere potovala po Italiji. Po prvem srečanju vseh treh naj bi mati Plečnika ponovno povabila, a namesto obeh ga je pričakala samo hči, in sicer na pol gola. S tem naj bi mati svojo hčer skušala omožiti s perspektivnim mladim arhitektom. Plečnik naj bi na hitro skiciral oprsje in odhitel iz sobe, na ulici pa še enkrat z zadovoljstvom pogledal na ukradeni prizor.
Ker se mi je zdelo, da prizora ne bi mogel umestiti niti v kategorijo »bi lahko bilo res«, sem preveril vire v drugi literaturi. Plečnik je v Rimu res srečal slikarko Irmo Dutczynsko. Predstavil mu jo je slikar Oszkár Mendlik. Mati naj bi Plečnika kmalu po srečanju temeljito ozdravila vseh prezgodnjih upov glede hčerke. Vir: popotniški spomini Alfreda Castelliza: Reiseerinnerungen aus Italien 1898 – 1899 (…), ki jih Prelovšek navaja v knjigi Arhitektura večnosti. Kaj je torej resnica?
Prvi vrhunec Plečnikove arhitekture je nedvomno Zacherlova hiša na Dunaju. Stavba je ob nastanku dvignila veliko prahu in Plečnika izstrelila med zvezde. Tudi v knjigi Živeti za popolnost je temu delu namenjenega veliko prostora. Skozi pripoved se zavemo, kako zahteven je bil proces njenega nastanka. Ena ključnih odločitev (sprejeta, ko so fasado že oblagali s keramiko) je bila izbira materiala in izvedbe fasade iz poliranega granita. O tej prelomni točki obstaja anekdota: avtor se tu naslanja na zapis Marjana Mušiča iz leta 1980. Zacherl naj bi Plečniku pokazal neko staro sivo hišo v bližini in po tej podobi izzval arhitekta. Plečnik naj bi rekel, da bi bilo to mogoče doseči le s poliranim granitom, kar pa bi bilo zelo drago. Zacherl naj bi odvrnil, naj stane, kolikor mora.
Obstaja pa še en vir, ki je spregledan: družinska kronika družine Zacherl. V njej je ohranjena malo drugačna verzija, in sicer, da naj bi bil vzor za fasado podstavek spomenika cesarja Jožefa II. pred Nacionalno biblioteko na Dunaju, ki je bil Zacherlu zelo všeč. Ta različica se zdi bolj verjetna, še posebej če v živo primerjamo materialnost obeh objektov.
Osrednje poglavje knjige, Dve prestolnici, dve srci v izmeničnem ritmu, opisuje vrhunec Plečnikovega ustvarjanja. Vzporedno sta nastajala praški grad in Plečnikova Ljubljana. Poleg tega je v tem času Plečnik postal profesor na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani. Si lahko predstavljate, kako je bilo v času brez avtocest, interneta, ko je bil svet še bistveno večji, graditi toliko monumentalnih objektov na tako velikem območju? Tukaj knjiga odpira vpogled v nepredstavljivo veličino in brezmejnost Plečnikovega ustvarjalnega sveta.
Žal moram biti kritičen do praškega dela tega poglavja, ki v marsičem odstopa od obstoječih virov in monografij. Precej zmotijo napačni arhitekturni opisi, ki se ne skladajo z zgrajenim. Krečičev praški grad se v marsičem razlikuje od Plečnikovega. Na primer, dvorana stopniščem Rajskega vrta se ne imenuje Levja dvorana. Podobnih odstopanj je še nekaj. Tudi opisani proces načrtovanja odstopa od znanstvenih virov. V primerjavi sem se naslonil na knjigo Tomáša Valene (1950–2019) O Plečniku. Na primer: zahodni del Rajskega vrta je bil prva naloga na gradu, s katero se je Plečnik soočil. Do nje je prišlo po natečaju pri katerem je Plečnik sodeloval kot član natečajne komisije in ko se je grajski urad odločil, da zmagovalne rešitve ne bo izvedel, ampak bo nalogo zaupal Plečniku. Plečnik je konec leta 1920 in v začetku leta 1921 izrisal več kot deset različic, da je prišel do prave zamisli. V knjigi teh naporov ni. Vse se zgodi v dialogih z Masarykom in njegovo hčerjo. Kljub obširnim opisom in doživetim literarnim scenam ostane o praškem gradu veliko neizrečenega.
Kljub vsemu je knjiga zanimivo branje, namenjeno širokemu krogu bralcev. Mestoma so opisi arhitekture pretirano razvlečeni in jih je težko brati. Nanašajo se na likovno podobo arhitekture in bi jih zlahka brali v kakšni umetnostnozgodovinski analizi. To umešča knjigo nekam med literarno delo in znanstveno monografijo. Škoda je le, da je meja med njima povsem zabrisana.
Na predstavitvi knjige v MAO je kuratorka Maja Vardjan zastavila vprašanje, kaj bo po tej knjigi o Plečniku sploh še ostalo za raziskovanje. Mislim, da je Krečič s pričujočo knjigo odprl novo področje raziskovanja: kaj je v knjigi res in kaj domišljija.
Napisal: Matevž Granda
Naslov knjige: Plečnik – živeti za popolnost
Avtor: Peter Krečič
Izdajatelj: Beletrina
Soizdajatelj: MAO
Knjižna zbirka: Koda
Leto: 2018
