Advertisement
Flores & Prats. 2016. Drawing Sala Beckett. Photo Judith Casas-web
Flores & Prats: Svinčnik kot orodje človečnosti

Eva Prats in Ricardo Flores (oba 1965) sta mednarodno prepoznavnost dosegla s samosvojo, barvito, kompleksno, do obisti kontekstualno arhitekturo. O njuni predanosti delu priča vsak do potankosti dodelan izdelek njunega studia – tudi po več kot 20-letni samostojni ustvarjalni poti še vedno večji del časa, ko nista zaposlena s poučevanjem in gostovanji po vsem svetu, preživita za risalno mizo, nad pavs papirjem in s svinčnikom v roki.

Studio Flores & Prats sta ustanovila v Barceloni leta 1998. Arhitekturno prakso združujeta z intenzivno akademsko dejavnostjo, v preteklosti na barcelonski šoli ETSAB, trenutno pa na ugledni švicarski ustanovi ETH Zürich. Kot pravita, je tako raziskovalno delo podprto z »odgovornostjo do gradnje«, saj se le zgrajeno delo zares preizkusi v javnosti in omogoča širši kritični pogled. Večina njunih projektov je rezultat zmag na odprtih javnih natečajih, med njimi pa je več urbanih javnih prostorov v Barceloni, socialna stanovanja (Stavba 111), projekti prenove s poudarkom na kulturni dejavnosti (Casal Balaguer, Palma de Mallorca; Sala Beckett, Barcelona) in drugi. Poleg gradbenih projektov ju odlikuje bogata spremljevalna ustvarjalna dejavnost, ki obsega arhitekturne razstave, monografske publikacije in film. Večkrat sta sodelovala tudi na beneškem bienalu, najbolj odmevno leta 2018 s prispevkom Tekoča svetloba (Liquid Light) na osrednji razstavi in Jutranjo kapelo, ki je del Vatikanskega paviljona. Prejela sta več nominacij za nagrado Mies van der Rohe in vrsto drugih nagrad. Trenutno se s sodelavci najbolj posvečata projektu skupnostnega bivanja v Lundu na Švedskem, v pripravi na gradnjo pa je projekt prenove gledališča Théâtre des Variétés v Bruslju.

Sam sem Evo in Ricarda spoznal, ko sem se pridružil njunemu seminarju med izmenjavo na fakulteti ETSAB v Barceloni. Pritegnil me je opis seminarja, v katerem je bilo poudarjeno ročno delo. Izbira je bila zame prava in izkušnja me je močno zaznamovala. Pedagoški pristop je bil v skladu z načeli, ki zaznamujejo njuno arhitekturo: ure in ure s svinčnikom ali nožičem v roki, med razbiranjem sledi v času in prostoru.

DELAVNICA

Z dvojico se slišim po dolgem času in nekaj kratkih izhodišč nam zadostuje za dolg, bogat pogovor. Najprej se navežem na njun atelje, ki ga lahko slutim nekje v ozadju slike spletne kamere. To je poseben prostor, ki se močno razlikuje od sodobnega stereotipa minimalističnih arhitekturnih birojev, v katerih prevladujejo računalniški zasloni – njun delovni prostor je bolj obrtniška delavnica, kjer so še vedno v ospredju mize za risanje, ravnila, svinčniki, posebna soba je namenjena izdelovanju maket, druga shranjevanju in predstavljanju premnogih risb in modelov vseh velikosti … Spominja na neke vrste sobo čudes, v kateri so med orodjem, vajami in končnimi izdelki shranjeni barviti spominki vseh vrst, pa škatle za piškote, ki jih prinašata s potovanj in v njih hranita razne drobnarije … Ni čudno, da tudi sama pogosto rada predstavljata prostor svojega ateljeja (kar postane očitno že ob obisku njune izvirne spletne strani). Kakšen je torej pomen te delavnice zanju in za njuno arhitekturo?

Ricardo Flores: Delavnica, namesto biro ali studio, je precej točen izraz, ker ima delavnica ta značaj prostora poskusov, prostora, v katerem preživljaš čas v raziskovanju. To pa počneš s skrbnostjo, s precejšnjo skrbnostjo. Za umetniško in obrtniško delavnico je značilno, da obstajajo specifična orodja in postopki, ki se jih naučiš in jim poskušaš slediti, in učiš se tudi z delom. Med delom delaš poskuse, zato je pogosto vsak proces edinstven. Tako je z najinim studiem, v katerem vsaka soba dopušča določene dejavnosti, ima določeno luč … Tudi vaje, ki so obešene po stenah, so tam, da ti pomagajo spomniti se določenih procesov ali določenih vaj, bolj ali manj uspešnih … Verjamem, da ima prostor studia to akumulacijo preteklosti v ustvarjenem delu – in v samem prostoru. Zato pa govori o času, ki teče počasneje. Govori tudi o globoki želji, da nekaj narediš tolikokrat, kot je treba, da učinkuje dobro, da si zadovoljen. (Obrne se na Evo.) Nekaj tega izvira tudi iz tvojih spominov na delavnico tvojega dedka, ne?

Eva Prats se razgovori o spominih na atmosfero in detajle delavnice in prodajalne klobukov svojega starega očeta, ki se je v mladosti navduševal nad slikarstvom ter takrat sklenil vseživljenjsko prijateljstvo s slovitim Joanom Mirójem. Ko je prevzel družinski posel s klobuki in zato opustil umetniško pot, je ustvarjalno strast usmeril v obrtniško delo ter prijateljevanje z umetniki avantgard iz dvajsetih in tridesetih let. To je dokazoval tudi mobil med klobuki v njegovi izložbi, ki ga je prav zanj izdelal Alexander Calder. Tako je v stik s svetom umetnosti stopila tudi Eva, o pomenu te izkušnje zanjo pa še danes priča fotografija omenjene izložbe ob njeni risalni mizi.

Foto Judith Casas

 

ORODJA ARHITEKTURNEGA MIŠLJENJA

Pogovor napeljem na rdečo nit in razpoznavni znak njunega ustvarjanja – ročno delo, tako z maketo kot risbo. Eva poudari, kako je bila za oba pomembna izkušnja dela z Enricom Mirallesom, enim osrednjih katalonskih arhitektov zadnje četrtine 20. stoletja. Ricardo, ki je rojen v Buenos Airesu, kjer je tudi študiral arhitekturo, ga je spoznal z objavami v revijah in je bil nad njim tako navdušen, da se je odpravil v Barcelono, da bi lahko delal v njegovem studiu.

Eva Prats: V sedemdesetih je bilo malo dela in takrat je razvil način risanja, ki je bil med arhitekti nekaj posebnega, pri katerem ni bilo debelin zidov in se je vse risalo s črto 0,1. Ena črta je bila zid, druga ograja … Črte so se sklicevale na konstrukcijo, a so risbe izgubile težo … V tem je zame povezava s tisto svobodo risbe, ki sem jo spoznala pri umetnikih prvih avantgard iz dvajsetih, tridesetih let, te so bile na neki način osvobajajoče za osebnosti umetnikov, za njihove fobije … Biti v Enricovem biroju je pomenilo neke vrste kontinuiteto s tistim načinom risanja, bolj svobodnega, ki ga imaš kot otrok, a ga tudi izgubiš v letih šolanja.

Flores & Prats + Ouest Architecture, prenova gledališča Théâtre des Variétés v Bruslju, 1. nagrada na natečaju 2019, v gradnji; aksonometrična risba in maketa, foto Adrià Goula

 

RF: Nekaj zelo zanimivega je na tem, ko daš svoje misli na plano, vendar na počasen, refleksiven način, ne z željo po učinkovitosti ali produktivnosti, ampak z željo pomagati mišljenju, da gre naprej od tega, kar vidiš pred seboj. Ko razmišljanje narediš vidno, si na ta način lahko do njega kritičen, in enkrat ko si sam kritik svojega razmišljanja, ga lahko postaviš pod vprašaj in z njim napreduješ. Mislim, da je to zagotovo odločilno pri risanju z roko. Ko ga postaviš na plano, tvoje mišljenje ni več tvoje. Je pred teboj in ti pripada, a ti ne pripada več. Torej si lahko kritičen, ker je zunaj tebe, in mislim, da je to ena najpomembnejših stvari, ki nam, ko rišemo, pomaga, da napredujemo, in nas tudi pomirja, ker glava na nekakšen način spreminja pozicijo glede na neki del projekta, neko določeno točko. Obenem pa tudi povabiš druge k sodelovanju pri tem mišljenju. Tako se na določeni točki, ko so okoli tebe drugi ljudje, ki so v projektu udeleženi, ko je prisotno zaupanje za pogovor okoli vprašanj, tvoje mišljenje množi, tvoja glava raste glede na to, kar prispevajo drugi. Tako rezultat vedno izhaja iz rezultata, vedno prinese s seboj neko primerjavo, neko intenzivnost razprav o različnih pogledih. Je obramba, je napad in so – čeprav na bolj ali manj prijateljski način – vedno tudi napetosti. Zato so rezultati, ko so na vidiku, pogosto bolj deljeni in so bolj vsota različnih misli.

Flores & Prats + Ouest Architecture, prenova gledališča Théâtre des Variétés v Bruslju, 1. nagrada na natečaju 2019, v gradnji; aksonometrična risba koncepta

 

Pa je za vaju pomembna materialnost – svinčnik, papir kot tak – ali pa je pomemben sam proces, o katerem govorita? Ali se vama zdi mogoče zamisliti razvoj digitalnih orodij, ki bi omogočala enake rezultate?

EP: Da, je mogoče, vendar menim, da morajo biti orodja bolj intuitivna in privlačnejša. Mislim, da se pred računalnikom pojavi neka razdalja, ki je pri svinčniku in papirju ni. Obstajajo umetniki, kot je David Hockney, ki svoje risbe dela z iPadom, ta pa je seveda zelo podoben papirju, ne izgubi te neposrednosti – a potem fizično risbe ni tam, moraš jo natisniti, pojavi se problem datoteke, ki ni tako neposredna. Takrat, ko so predmeti fizično prisotni, z njimi drugače vstopaš v dialog, kot če jih moraš iti poiskat do računalnika, natisniti … Vse, kar te loči od izdelave, razumeva kot trenutke pozabe. Zato tudi risba na mizi, ki raste pred očmi vseh v biroju. Ta je zanimiva, ker jo lahko gledaš, ugotoviš kaj novega ali vidiš, kaj še ni jasno. Ta javni značaj velikih listov papirja je nekaj, kar naju zelo zanima. Zato sicer uporabljamo orodja, uporabljamo računalnik, vendar se moraš vedno zavedati, kaj ti omogoča in česa ne. Računalnik nam omogoča marsikaj – nekaterih stvari pa tudi ne. Zato je treba izbirati orodja. Orodja ti usmerjajo razmišljanje, zato naju zanimajo najbolj intuitivna.

Veliko pozornosti posvetita razlagi o posameznih orodjih risanja in njihovem oblikovanju različnih načinov risanja, od prostoročnega do bolj geometriziranega z uporabo trikotnih ravnil in risalnih miz.

Atelje Flores & Prats, Barcelona, foto Adrià Goula

 

RF: Okoliščine, tudi vsakodnevne, ki se pojavljajo v projektu ali tvojem lastnem življenju, lahko igrajo svojo vlogo v delu. Če zmoreš biti pozoren na okoliščine, ki se pojavljajo v naročniku, projektu, kraju, jih lahko vključiš v projekt. Na koncu je zelo nepredvidljiv in to je tisto, kar te najbolj preseneti. To je tisto, kar poskušava ustvarjati, odprto družbo, odprto, nedokončano delo, ki lahko vedno daje možnosti za dodajanje ali vključevanje. To pa je povezano s sistemom, v katerem so tudi misli nedokončane. Mislim, da računalnik nima te zmožnosti, prav zato, ker je sistematičen … v tem smislu pa delo z roko omogoča vso to prilagodljivost na edinstven način. Nekdo, ki dela na ta način in je zelo izrazit, je Álvaro Siza, zanj bi se lahko reklo, da je mojster prilagajanja fizičnim, ekonomskim, programskim in drugim situacijam. Prav vsakič najde pravo mero, in to je zagotovo njegovo delo z rokami. Kot da se vsakokrat ujame s stvarnostjo, s katero se spoprime.

 

GRADITI SKUPNOSTI

Vajino delo je osredinjeno prav na vprašanje (socialnih) stanovanj in skupnosti, tako v pedagoškem delu kot v praksi.

RF: V šoli poskušava delati s temami, s katerimi se ukvarjamo v studiu, da tako tudi prenašava svoje izkušnje v akademsko okolje, jih deliva s profesorji in študenti. Misliva, da lahko več poveva o temah, ki naju zanimajo osebno, kot pa če bi si teme ali vaje izmislila in bi bile ločene od naše vsakdanje realnosti v studiu. Ta prenos tudi z druge strani – razprave v šoli – nama je zelo koristil, spodbuja naju, da več misliva, saj je treba temo, ko jo moraš predstaviti v šoli, objektivizirati, jo predstaviti širši javnosti, ki ni del tvojega studia. To naju je prisililo k zavzetju stališča glede vprašanj stanovanj in prenove, ki sta dve osrednji temi, ki smo se jih dotaknili v studiu. Meniva, da to na neki način pomeni premisliti neko bolj splošno vprašanje, vprašanje skrbi – skrbi za ljudi. Kar počneš pri socialnih stanovanjih, je, da posameznike različnega ekonomskega, socialnega, verskega, moralnega, izobraževalnega, poklicnega izvora postavljaš drugega ob drugega. Kako to narediš tako, da sobivajo, da obstaja spoštovanje, da obstaja občutek, da lahko računajo drug na drugega, a da ima obenem lahko vsak svoj svet, pa svet osebnih in družbenih odnosov, kjer se izmenjuje, kjer se dogaja …? To je za naju prva stopnja družbe, kjer je 20 ali 30 ali 50 družin, ki si kaj delijo. Je način za razmislek o družbenih odnosih, ki so temelj mesta. Tako razumeva skrb za ljudi: ko rišeš ta svet odnosov, v katerem želiš, da se ljudje počutijo dobro, da se ne počutijo preobremenjeni, napadeni, sami … da je čutiti, skratka, vse tovrstne premisleke, ki te pri risanju vodijo. Tako v delo daješ svojo človečnost. Prenova pa je po drugi strani skrb za zgradbe, za spomin. Torej skrb za ljudi in skrb za zgradbe, fizično realnost in družbeno realnost.

Hiša 111, socialna stanovanja, Terrassa, Barcelona, 2004–2011, foto Alex Garcia

 

Spomnim se vajine anekdote, kako sta dala študentom projekt socialnih stanovanj, in se je izkazalo, da so nekateri stanovanja z računalnikom kar kopirali …

EP: Seveda, šlo je za vajo v 3. letniku – sto, dvesto stanovanj … v tem je bil neke vrste dokaz, ki sproža refleksijo glede risanja z roko. Če misliš, da jih bo risati dolgočasno, kako bo v njih živeti? …. Verjamem, da je dolgčas informacija in da nam te tako človeške stvari pomagajo razmišljati. Če pa se naše razmišljanje industrializira, izgubljamo vse te stvari, razvedrilo … in celo dolgčas.

Jutranja kapela, Vatikanski paviljon, Beneški bienale 2018, San Giorgio Maggiore, Benetke, foto Adrià Goula

 

SKUPNOST V ČASU

Očitna je izredna pozornost, ki jo posvečata sledovom preteklosti. Kakšno povezavo med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo poskušata vzpostaviti?

RF: Če smo prej pri stanovanjih govorili o ustvarjanju skupnosti med različnimi ljudmi, naju v primeru prenove zanima ustvarjanje skupnosti z različnimi časi. Tudi zgradbe iz drugih časov moramo vključiti, tudi materialna dediščina je za naju del te skupnosti. Pri prenovi gre torej za skupnost v času, z zgradbami različnih obdobij in zgodb. To je zelo lepo in je bolj kompleksno, ker je pri delu s časi, ki jih nisi doživel, a so v sledovih, seveda veliko subjektivnosti in refleksije tvoje lastne zgodbe v zgodbi, s katero se srečaš. Pri prenovi Sale Beckett nama je pomenilo velik izziv, kako ne brisati vseh teh zgodb, ki so bile prisotne v stavbi, saj so pri prenovi včasih prisotni zelo agresivni posegi v samo stavbo. Tehnično gledano posodabljanje namreč pomeni, da jo napadete – oziroma se je lotite precej nasilno. Pogosto se kakšen element iz takšnega ali drugačnega razloga uniči, to pa lahko hitro povzroči, da se izbriše ves ta lebdeči, nevidni svet, zaradi katerega je neki kraj, v katerega vstopiš, nabit s spominom in preteklimi zgodbami. Past je bila v tem, kako ne izgubiti vseh teh sledi časa, da bi lahko postale del prihodnje rabe. Želela sva si, da bi lahko ves nakopičeni čas bil prisoten z enako močjo, da ne bi bilo hierarhije enega časa nad drugim. Ne povrniti se v čas delavske zadruge, adaptacije v petdesetih letih ali diskoteke iz osemdesetih let … ne, vse lahko sobiva, vsa življenja so enako pomembna. In v tem smislu je življenje Sale Beckett eno življenje več, dodano prejšnjim.

Dramaturški center Sala Beckett, prenova nekdanje delavske zadruge, Barcelona, 2011–2017; maketa, foto Judith Casas
Dramaturški center Sala Beckett, prenova nekdanje delavske zadruge, Barcelona, 2011–2017, foto Adrià Goula
Kulturni center Casal Balaguer, prenova in sprememba namembnosti, Palma de Mallorca, 1996–2016, foto Adrià Goula

 

USTVARJALNA VKLJUČEVALNOST MIŠLJENJA

EP: Imamo veliko odgovornost do planeta, in arhitekti, ki delamo v gradbeništvu, smo pri izvoru problema. Pomembno je delati s tem, kar je že zgrajeno; veliko je predhodnega napora pred nami in zdi se nama zelo kreativno delo vzeti nekaj, kar nam je bilo preneseno, in to uporabiti na način, da nam služi tudi danes. To pa je industrijski svet v veliki meri izbrisal, ker raje začenja iz nič. Tako je tudi z recikliranjem, reciklirajo material, ne znajo pa reciklirati mišljenja. Arhitekti pa, arhitekti uporabljamo mišljenje.

Bivanjska skupnost v Råängenu, Lund, Švedska, 1. nagrada na natečaju 2020, v gradnji; konceptualna risba ‘Od zemlje do mize’

 

RF: Trenutno naju najbolj zanimata dva izziva, ki sta pravzaprav en sam, to je ponovna uporaba in kaj napraviti z viri, ki nam preostanejo. Prenova je en odgovor, drugi pa je vključiti vse, tako da skupnosti vključujejo naravo, živali, živa in neživa bitja. To naju fascinira kot nov način spoprijemanja z življenjem in ustvarjanjem. Meniva, da so arhitekti tisti, ki morajo narediti korak naprej glede teh dveh točk in ki morajo biti sposobni odzvati se s predlogi, ki vključujejo tako razpoložljiva sredstva kot naravo – in odzvati se s spoštovanjem. Če to upoštevamo, nas mogoče lahko pretekle izkušnje nekoliko pripravijo. Imava velika pričakovanja do prihodnjega razvoja in zelo naju veseli biti del te prihodnosti.

Bivanjska skupnost v Råängenu, Lund, Švedska, 1. nagrada na natečaju 2020, v gradnji; konceptualna risba

 

Pogovarjal se je: Luka Jerman
Naslovna fotografija: Judith Casas

 

Prvič objavljeno decembra 2021 v Outsider #28: Novi začetki.

*

Z naročilom revije podprete tako spletne kot tiskane vsebine in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.