Vojna, terorizem, begunci, vojaški udari, Islamska država, Al Kaida. To so seveda le prve asociacije, ki jih dobimo ob misli na delo dopisnice z Bližnjega vzhoda Karmen W. Švegl, ki se za RTV Slovenija že dve desetletji oglaša iz verjetno najbolj nemirne regije na svetu. Razmere v državah Bližnjega in Srednjega vzhoda opisuje skozi oči človeka, ki se zaveda svojih izkušenj. Strastno in odločno, a hkrati mirno in preudarno.

Kairo, Bengazi, Kobane, Jeruzalem, Istanbul. Ta del sveta med Iranom in Jemnom, med Libanonom in Libijo, med Golansko planoto in Idlibom te je gotovo zaznamoval. Kako zelo?
Seveda, vsak kraj, država, kjer bi živela skoraj dvajset let, bi me zaznamoval. Od Kaira, Jeruzalema, Amana, Tel Aviva, Dubaja, Bejruta pa do Istanbula. V vseh teh krajih sem dejansko živela, dolga obdobja sem preživela še v kakih drugih bolj eksotičnih mestih, kot je Bengazi. Najlažje bi rekla, da imam do teh svojih domov nekakšen dvojni odnos, med ljubeznijo in sovraštvom. Z veliko nostalgije se oziram nazaj, saj so se ti kraji vmes zelo spremenili, od vojne, udarov, prenaseljenosti do onesnaženja. Vedno poudarjam, da državo, mesto spoznaš šele, ko tam zares živiš vsaj dve leti, in zato sem res vesela, da sem imela to priložnost. Čeprav ni zastonj. Človek ostane nomad in nikoli nikjer zares ne požene korenin. Sama se morda kar malo bojim navezanosti, stalnosti, zemlje, ki ti ne bi pustila oditi.

Dogajanje na Bližnjem in Srednjem vzhodu že dolgo narekuje tempo velikemu delu mednarodne politike. Tu se lomijo kopja velikih sil. Na eni strani gre za konstanten konflikt vrednot, religij, na drugi strani pa za boj za svobodo in vprašanje varnosti. To je prostor, kjer se poskušajo dejstva interpretirati glede na pozicijo moči, to so področja, na katerih resnica išče pot med različnimi geopolitičnimi in ekonomskimi interesi. Kaj te po vseh teh letih še vedno najbolj preseneti?
(smeh) V bistvu to, da me nič več ne preseneti. Veliko sem razmišljala v zadnjih letih, da bi Bližnji vzhod pustila za seboj in se lotila česa novega. Česa, kar bi me zgodaj zjutraj, ko bi odprla časopis, presenetilo. Potem pa sem ob zadnjih dogodkih na svojo srečo ugotovila, da je lahko razburljivo tudi to, da te ob petih zjutraj pokličejo z radia in pol ure kasneje točno veš, kaj povedati v živo v eter. Če regijo poznaš, postanejo stvari zelo transparentne in tudi logične. To sicer ni »divji zahod«, je pa »divji vzhod«, ima svojo logiko, svoje zakonitosti. Če sediš sredi osjega gnezda, zelo dobro veš, kako se bodo odzvale čebele. Kar me morda preseneti, je naivno in – vse pogosteje – preveč dramatično poročanje medijev.

Kako ohraniti objektivnost v razmerah, ko ti gredo lasje pokonci?
V prvi vrsti moraš vedeti, da si novinar, nisi aktivist. Ta vloga se je začela v medijih precej mešati. A v teh krajih je res še toliko bolj pomembno, da se vsako jutro spomniš tega poslanstva. Nekako se vedno raje srečujem z ljudmi, s katerimi se osebno ne strinjam, to je izziv, vedno videti zorni kot človeka, ki ima svoj prav, pa četudi na neki način živi v zmoti. In tako postaneš bolj toleranten, včasih celo vidiš, da je resnica večplastna. Včasih se mi zdi zanimivo, v kakem Studiu ob 17h, kako so sogovorniki, ki razmere spremljajo bolj od daleč, prepričani v svoj prav, v neko univerzalno resnico in pravico. A ko dejansko stojiš med temi ljudmi, vidiš, da ni tako preprosto. Če bi bilo, tudi vojn že dolgo ne bi bilo več. Pač ne gre vedno zgolj za boj med dobrimi in slabimi, pravzaprav skoraj nikoli. Ker dobri pogosto postanejo slabi …

Je nepristranskost mogoča, ko se soočaš z žrtvami nasilja? Smo lahko neprizadeti ob begunskih taboriščih, razrušenih mestih, humanitarnih katastrofah?
Ne, seveda, saj sem človek, in to prej kot novinarka. V mojem delu se osebno vedno meša s profesionalnim in v tem ne vidim nič slabega. Je pa res, da te bolj izmuči. Sama sem se že znašla v neštetih zgodbah, ko sem še dolgo po objavi prispevka skušala združiti hčerko in mamo, zaročenko, ki je obtičala v Bagdadu, in bodočega moža, ki je bil v Nemčiji. Z otroki v Gazi, ki so ostali brez rok in nog, sem se ukvarjala mesece. In me je seveda to osebno prizadelo, tudi jaz imam otroka. Ne morem si predstavljati bolečine matere in prosim lahko boga, da mi ne bi bilo treba nikoli izkusiti bolečine mater, ki sem jih imela priložnost spoznati na svoji poti. A mislim, da to zares ni nikoli vplivalo na moje poročanje. Ni tako preprosto. Sama sem bila nekoč v hotelu v Gazi, kjer so skrajneži izpod mojega balkona izstreljevali rakete. Ker so dobro vedeli, da na to stavbo nikoli ne bo padla bomba. Streljali so seveda tudi iz drugih stavb, kjer so živeli otroci in matere …

V Jemnu lahko opazujemo eno največjih humanitarnih kriz vseh časov, v Turčiji množično zapirajo novinarje, vojna v Siriji traja že devet let. Pa izraelsko-palestinski konflikt … To so naporne teme, a o njih poročaš že skoraj polovico svojega življenja.
Res je. 21 let sem bila stara, ko sem začela poročati z Bližnjega vzhoda. Vmes se je toliko zgodilo, to je bilo viharno obdobje tudi za celotno regijo. Odrasteš, postaneš nekoliko ciničen. Spregledaš matrico geopolitične igre, vidiš, da dobri postanejo slabi. In da tudi žrtve niso vedno nedolžne. Da niti ni tako lahko videti meje med resnico in lažjo. Najprej so to zgodbe, o katerih poročaš, potem pa te dohitijo druge podrobnosti, ki jih sprva niti nisi dobro opazil. Ki ti ne pustijo več spati in se pomiriti. Nisem imuna na to in sem se tudi sama morala resno soočiti s posttravmatskim stresom (PTSD).

Vse to verjetno ne bi bilo mogoče, če ti to okolje ne bi nečesa »vračalo«. Kaj ti daje Bližnji vzhod?
Bližnji vzhod je še vedno eksotika. Sama sem zelo impulziven, čustven človek, na neki način se počutim doma v nekoliko toplejših krajih. Po duši sem anarhist in zanimivo je, da prav represija na Bližnjem vzhodu naredi ljudi svojeglave, avtoriteto vidijo, tudi ko bi lahko bila koristna, denimo na cesti, zgolj kot prepreko na poti do cilja. In tukaj se že nekako najdem (smeh).

Poročanje, zgodba ali oboje? 
To, kar me je zares očaralo pri novinarstvu, so zgodbe, zgodbe tako ali drugače fascinantnih ljudi. Ljudi, ki živijo v čisto drugem svetu, ki nam je tako tuj … To, da nekam potuješ in ne gledaš stavb in spomenikov, ampak zares srečaš ljudi. V Iranu režiserko, ki ne sme več snemati filmov, študenta, ki protestira, aktivista, ki je preživel zapor, z neko igralko sem nekoč preživela cel dan, a si je na koncu premislila in ni želela, da jo posnamem, prestrašila se je. A ni mi bilo žal časa, to so tako dragocene zgodbe, iz katerih se naučiš veliko o tujem svetu, morda pa še več o sebi.

Kdaj si novinarka in kdaj samo človek?
Vedno pravim, da nisem zares novinarka. Novinarstva nisem študirala in ne predstavljam si, da bi bila novinarka, če bi se kdaj odločila, da bi se vrnila v Slovenijo. Novinarka sem postala, ker sem začela zbirati zgodbe ljudi, ker sem jih želela povedati naprej, ker sem verjela, da jih ljudje želijo slišati, ker sem si celo domišljala, da lahko tako spremenim svet. Ampak obrti sem se tako rekoč naučila po poti, prej sem bila seveda samo človek. Zdaj pa ne vem, ali sem še lahko človek, ne da bi bila hkrati tudi novinarka.

V zadnjih letih novinarska združenja opažajo, da se pritiski na novinarje stopnjujejo. Načrtne diskreditacije, grožnje, zasmehovanja so postali sestavni del novinarskega dela. Je odnos do novinarjev na vojnih območjih drugačen od tistega, ki smo ga deležni tukaj, doma, v miru in svobodi?
Težko rečem, saj ne vem prav dobro, kakšen je odnos do novinarjev. Zagotovo je delo novinarja na neki način razvrednoteno, ker se ima za novinarja lahko vsak. Vsak lahko bombardira javnost prek družbenih medijev in širi bolj ali manj pomembne, bolj ali manj resnične informacije. In s tega stališča se je tudi za tuje poročevalce marsikaj spremenilo. Malo morje je aktivistov, ljudi, ki poročajo iz domačih vasi, mest, kot denimo v Siriji, kjer je dokončno izginil primat tako imenovanega belega novinarja. Ki bo svetu povedal, kaj se tam zares dogaja. Ampak na neki način je postalo izjemno zanimivo, sodelovanje s temi ljudmi, zbiranje materiala, iskanje zadnjega koščka sestavljanke zgodbe, ki ga morda sam kot tujec ne bi znal najti. Ni vse slabo, je pa zelo drugače.

Poročanje z vojnih območij je nevarno, v letu 2018 je bilo na svetu ubitih 94 novinarjev in medijskih delavcev, kar je 12 več kot leto prej. Polovico žrtev sta terjala Bližnji in Srednji vzhod. Koliko razmišljaš o svoji varnosti, ko se podaš na teren?
Zdaj veliko. Odkar imam sina, sem previdna. Ne morem si privoščiti, da bi zaradi neke zgodbe moj otrok moral odrasti brez staršev. Prej me ni skrbelo, redko me je bilo strah. Strah se mi v resnici zdi nekakšna fikcija, ki nam kisa možgane. So le realna tveganja in vsako posebej je treba razdelati, premisliti in se odločiti, ali je vredno tvegati. Vsi konflikti, vse vojne še zdaleč niso enaki. Včasih sem se res bolj bala za kamero kot zase.

Z možem sta dobro uigrana ekipa. Je delati s partnerjem lažje ali težje?
Kakor kdaj. Zame lažje, zanj morda malo težje (smeh). Zagotovo je prednost, če v nevarnih, zapletenih razmerah delaš s človekom, ki mu lahko stoodstotno zaupaš. Morda me tudi zato ni toliko strah, ker nekako vedno vem, da nisem sama.

Prihodnje leto bo minilo dvajset let od začetka tvojega poročanja z Bližnjega vzhoda. Kaj se je od leta 2001 najbolj spremenilo?
Svet se je spremenil. Vse, kar sem videla pred dvajsetimi leti, je tako rekoč le še »Die Welt von gestern«, če si sposodim naslov knjige Stefana Zweiga. Svet, ki ga ni več. Celo ljudi, ki sem jih spoznala, večinoma ni več. Odšli so v tujino, nekateri so preminili, drugi so se spremenili. Vojna naredi iz človeka marsikaj. Nekaterih krajev in ljudi si prav ne želim več obiskati, da mi sedanjost ne bi pokvarila spomina na preteklost. Veliko je nostalgije po tistih časih, morda tudi mladosti, zagnanosti mladega dekleta, ki je prišlo na Bližnji vzhod in je ni bilo ničesar strah. Tako rekoč ves svet je bil pred menoj. Zdaj je veliko vsega, predvsem spominov in doživetij, slabih in dobrih, za menoj.

Pogovarjal se je: Miha Žorž

Pogovor je bil objavljen v Outsider#21: Medgeneracijsko sožitje 

Na spletu le izjemoma objavimo vsebine iz tiskane revije. Vsebine na spletu so praviloma drugačne od vsebin v tiskani reviji. Splet in tisk imata drugačni uredniški zasnovi in vsebine. Z naročilom tiskane revije prejmete odlične, skrbno pripravljene vsebine in omogočite naše delo. Hvala.