Advertisement
00_naslovna
Lenart Piano: Ali lahko gradimo drugače?

Arhitektura poleg izraza trdnosti, funkcionalnosti in lepote postaja tudi odgovor na trenutno okoljsko krizo. Prav zaradi svojega velikega vpliva na okolje je premislek o načinu in uporabi gradiv vse bolj pomemben del procesa pri načrtovanju. Na to, kako z ozirom na okolje in ljudi še lahko gradimo danes, se je v svoji magistrski nalogi osredotočil mladi arhitekt Lenart Piano ter bil s svojim delom nedavno uvrščen v finalni izbor prestižne nagrade EU Mies za mlade nadarjene arhitekte (Young Talent Achitecture Award). S projektom je želel sprožiti razmislek o etičnem načinu gradnje z razumevanjem podnebnih sprememb kot lokalnega problema globalnih razsežnosti.

Magistrsko delo izhaja iz dveh predpostavk: najprej avtor izpostavi problem energetsko učinkovite gradnje – danes sicer poznamo tehnologije in pristope, ki pripomorejo k energetski učinkovitosti stavb, a ti pogosto zanemarijo materialni in etični aspekt celotnega gradbenega procesa. Na področju okoljsko nevtralnih oz. manj agresivnih materialov se sicer že marsikaj dogaja, mladi arhitekt pa izpostavi problem, s katerim se naravna gradnja in renesansa gradiva sooča danes – pomanjkanje infrastrukture za njeno širšo produkcijo. »Premislek o sonaravni gradnji je brezpredmeten, če ne obstaja infrastruktura, ki bi omogočila njeno široko izvajanje,« pravi.

Fotografije lokacije – Savinjska dolina
Fotografije lokacije – Savinjska dolina

 

Omenjeni izhodišči aplicira na izbrano lokacijo Šmatevž v Spodnji Savinjski dolini, kjer se obkrožen s hmeljišči nahaja renesančni dvorec iz 15. stoletja, le lučaj od njega pa danes stoji industrijski objekt. Preko te situacije magistrska naloga izpostavi še probleme, kot so položaj industrijske gradnje v ruralnem okolju, sanacija propadajoče stavbne dediščine ter obremenitve okolja zaradi gojenja monokultur.

Kot odgovor na navedena izhodišča se avtor v magistrskem delu ukvarja z zasnovo tovarne konopljinega betona. Hmeljišča, ki se razprostirajo na lokaciji, jo s svojo pojavnostjo tudi močno zaznamujejo. Hmelj v nekaj letih izčrpa prst, zaradi česar je potrebno hmeljišča neprestano prestavljati, opuščena hmeljišča pa se uporabi za pridelavo koruze, pšenice ali drugih kultur. Namesto slednjih avtor predlaga gojenje industrijske konoplje, ki prsti omogoča hitrejšo regeneracijo, za pridelavo pa ne potrebuje umetnih gnojil, s čimer zmanjša pritisk na okolje. Gre torej za novo simbiozo med že prisotno in novo kulturno rastlino, ki postane izhodišče za nove poslovne priložnosti, zgled drugačnega načina proizvodnje, ki je vpet v kraj, ga ne degradira oziroma s svojo pojavnostjo še podpre in oživi. »Industrijske stavbe morajo postati lokalno pogojene strukture, ki krepijo svoj kontekst in ga ne brišejo,« trdi avtor.

Koncept

 

Nova tovarna je umeščena na lokacijo, kjer se danes že nahaja industrijski objekt. S tem tudi smiselno odgovarja na že obstoječo prometno infrastrukturo v neposredni bližini lokacije – le pet minut vožnje stran se nahaja avtocesta.

Tlorisno objekt sestavljata dva dela – pas s skladišči in pisarnami je umeščen neposredno ob cesto, kar omogoča učinkovito delovanje in razvažanje materiala, pravokotno nanj pa je zasnovan niz linearnih lesenih struktur za sušenje opek.

Tloris tovarne

 

Konoplja, pridelana na lokaciji, se v procesu pridelave zmeša z vodo in apnom. Pridobljeno maso se nato uporabi za izdelavo opek. Materialno gre za biokompozitno izolacijo, ki skozi svoj produkcijski cikel veže ogljik iz ozračja, njegova proizvodnja in uporaba pa spodbujata drugačne pristope v gradnji.

Zasnova sušilnic

 

Kljub temu da gre za tovarno, ta deluje skladno z okoljem. Lesene strukture novega objekta se tako konceptualno kot funkcionalno naslanjajo na princip vernakularnih struktur sušilnic in hmeljskih žičnic ter nadaljujejo linijske vzorce kulturne krajine, s čimer industrijski obrat postane njegov neločljivi del. Sušilnice v notranjosti objekta služijo kot konstrukcija tovarne, v katero je umeščen pas s skladišči in pisarnami ter pravokotno nanj niz lesenih struktur za sušenje opek. Lesena konstrukcija objekt povezuje v homogeno celoto ali ‚polje‘, kot to poimenuje avtor.

Lesena konstrukcija tovarne deluje skladno z okoljem

 

Sušilnice opek iz konopljinega betona

 

Pisarne v tovarni konopljinega betona

 

V novem obratu proizvedeni material predstavlja osnovo za prenovo renesančnega dvorca v neposredni bližini, ki s posegom postane vzorčni primer uporabe alternativnega materiala tudi pri implementaciji v občutljivem, zaščitenem tkivu. V renesančno stavbo, ki stoji na mestu nekdanjega lovskega dvora grofov Celjskih, je umeščena uprava tovarne ter program, namenjen lokalni skupnosti, kot so kavarna, muzej, delavnice, razstavni prostori in pisarne.

Prenovljen renesančni dvorec Šmatevž

 

S tem se sklene krog proizvodnje, uporabe in ponovne uporabe – surovin, materiala ter grajenega tkiva. Od proizvodnje do uporabe na lokaciji, z lokalno pridobljenim materialom. Ali kot o svojem projektu pove avtor: »Če se naš način življenja zrcali v našem grajenem okolju, potem gradnja kot dejanje ne bi smela biti več nasilno izkoriščanje lokacije, temveč del naravnega cikla.«

Napisala: Pia Gerbec

Slikovno gradivo: Lenart Piano

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

One Response

  1. Objekti, ki jih posatvimo v prostor so tam vsaj 100 let, do sedaj z novimi objekti nismo presegli toplote vzdušja starih mest, kjer se človek počuti sprejet, ta element se zanemarja, uniformiranost nove arhitekture gradi na prinsipu tekočega traku in ponavljanja iste forme, v naravi je to monokultura, ali želimo bivati v ravih hladnih prostorih, letudi nas obkroža les ali naravni gradbeni zidaki? Ali zna današnja arhitektura skupaj s socioligi, oblikovalci, notranjimi oblikovaci, kiparji, arboristi ustvarit bivalno okolje, ki bo tako da bo nekaj novega toplega za nimivega in umetniškega, kar bo dalo ljudem voljo do bivanja in druženja v takih okoljih, sedaj so to ali stara mestna jedra ali prodajni centri, pa sprehajalne poti in parki, arhitektura je ravna, klinična, enobarvna in hladna.

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.