Prolog

Letos je 60 let od razpisa natečaja za ureditev (sistematizzazione) umetnega otoka Tronchetto v beneški laguni. Pri nas je bila to pozabljena zgodba iz sveta urbanističnih in arhitekturnih natečajev, dokler ni tega stanja korigiral znanstveni članek Nike Grabar v analih Zgodovinskega društva za južno Primorsko iz Kopra. Drugi dokumenti, ki v tej zadevi ostajajo relevantni, so: Ravnikarjev članek v Naših razgledih z datumom 14. oktobra 1964, članek Iginia Cappaia in Pietra Mainardisa La sagezza di Edvard Ravnikar v Ivanškovi knjigi in naš opis dogajanja po natečaju v publikaciji Remembrance of 1963 Tronchetto competition v sklopu Beneškega bienala leta 2008. Če kdo vpraša, kakšen smisel ima pogrevati staro zadevo, naj bo ta zapis v informacijo, kje in kako je še aktualna.

V izvlečku članka Nike G. se avtorstvo natečajnega elaborata pripisuje »skupini arhitektov pod okriljem Edvarda Ravnikarja«. Naj se ve, da sva bila ta skupina spodaj podpisana, ker takrat drugih, ki bi hoteli pod to okrilje, ni bilo.

Po prisilni likvidaciji B-smeri leta 1961, njenem izgonu iz prostorov in aktivnosti na Grabnu, po ukinitvi dostopa do administrativnih storitev oddelka in materialnih stroškov, po nezakonitem odvzemu – po enem letu – mesta predstojnika Ravnikarju z glasovanjem zbora učiteljev sva se kot volonterska delavca znašla v njegovem kabinetu, ker je bilo treba pospraviti začete zadeve in zaključiti začete naloge. Predstojnik je postal Mihevc. Obravnavalo se nas je, kot da se ne bi vedelo, kaj tam počnemo.

Na Graben je prihajal bilten UIA, v katerem so bili redki razpisi mednarodnih natečajev pod patronatom UIA. Eden od teh je bil posebno zanimiv, ker je šlo za Benetke, razpis pa je izrecno pričakoval visoko raven predlogov. Zasedba žirije je bila impresivna. Ker smo se ozirali za delom, smo se prijavili. V imenu fakultete se je prijavil tudi novi predstojnik oddelka.

Začetni problem je bilo plačilo v inozemstvo za podloge. To smo uredili z gotovino na pošti v Trstu. Tako smo lahko začeli z delom, a nas oddelek ni pustil pri miru. Z novim predstojnikom je prišla reforma hišnega reda. Zamenjala se je ključavnica zadnjih vrat na Grabnu in novega ključa nismo dobili. Delo po šesti uri zvečer je bilo treba napovedati, utemeljiti in prositi za ključ. Mizarju oddelka je bilo prepovedano delati za nas. Potrošni material nam ni pripadal.

Nekaj protiukrepov je bilo nujnih. V kabinetu smo namestili priročen stroj za obdelavo lesa. Ko je zadnji teden pred rokom zaklepanje postalo kritično, sva bila prisiljena trikrat zapored sabotirati ključavnico, da sva si zagotovila izhode v zgodnjih jutranjih urah.

To so bile – povrh garanja z izdelavo dokumentacije in spremljajočih opravil – moreče dodatne obremenitve, vendar smo elaborat v petih tednih intenzivnega dela dokončali in se soočili s problemom njegove dostave razpisovalcu, beneški občini.

Za uvoz ter izvoz konzumnih in vrednih predmetov se je plačevala carina na meji ali prek špedicije. Za izvoz dokumentov, kamor so spadali načrti, pa je bilo zahtevano izvozno dovoljenje komisije v Beogradu in izvoz prek pooblaščene špedicije. Neregistrirano pošiljanje načrtov v tujino je bilo kaznivo, ker se je obravnavalo kot špijoniranje.

Na dan pred rokom oddaje sva elaborat že popoldne odnesla domov na Langusovo. Do zgodnjega jutra – prvega petja ptičev – sva načrte nalepila na lesene okvirje in jih zložila skupaj z maketo in papirji v zaboj, tega zavila v star vojaški šotor, vse to brez pritrditev položila na streho spačka in se odpeljala proti Benetkam. Na ovinkih in slabi cesti sva vsak na svoji strani zaboj držala z roko skozi okno.

Na vzpetini, za katero se cesta spusti proti Sežani in kjer je takrat še stala razvalina romanske cerkve, naju je dobila nevihta s točo. Ko je minila, sva odprla zaboj, se prepričala, da je šotor zdržal in je vsebina suha, zavila vse nazaj in šla do meje na Fernetičih. Ko sva prišla na vrsto, je carinik pogledal paket na strehi, rekel: »Šator, … e?« in naju, ko sva pokimala in pritrdila, poslal naprej brez . Pozneje smo izvedeli, da je bila carina obveščena, naj nas zadrži. Da tega ni storila, gre pripisati dejstvu, da nisva ustrezala opisu na tiralici. (Fakultetni projekt je, drugače kot naš, šel čez mejo pet dni prej, na kamionu z vsemi papirji in spremstvom.)

Do noči sva prišla v San Giorgio di Nogaro, nato pa zgodaj zjutraj naprej po Napoleonovi cesti. Na Piazzale Roma nas je počakal prijatelj in kolega, beneški domačin Mignozzi s čolnom, nakar smo zaboj odpeljali po Canalu grande do pristojne občinske sekcije v Palazzo Cavalli in ob stopnicah pred vhodom pristali dobesedno pet minut pred opoldanskim rokom oddaje. Prijazna gospa nam je izdala potrdilo o prevzemu. Poslovila sva se, šla peš nazaj na Piazzale Roma in domov.

Navedene operacije so bile v režiji, kot so naštete, nujne, da se je naš projekt uvrstil v konkurenco. Ko sva profesorju povedala, kako smo izvedli oddajo elaborata, je imel postopek za enako naraven, korekten, samoumeven in legitimen kot podobne med vojno, ko je deloval v ilegali.

Situacija na terenu

Lokalni veljaki beneške DC so v letih 1951–58 odkrili poslovno priložnost v še iz stare Avstrije prepovedanem nasipanju lagune, kar je v začetku šlo teže, nato pa vse laže. Če so takoj po vojni take apetite še brzdali komunisti iz globoko vsajene averzije do zemljiške špekulacije, nato pa sedem let, takrat pod lupo komunistov, še nesigurni demokristjani, so taki predsodki po nadaljnjih dveh letih socialistov zbledeli in ko je po letu 1960 vajeti spet pograbila DC, je bila že dodobra zlizana z ameriškim kapitalom iz naslova Marshallovega plana in odgovarjajočo kvoto političnega vpliva.

Naftna družba ESSO je imela severozahodni rob Benetk vse od vojne na očesu, ker naj bi tam v njeni režiji kot privid Amerike nastal moderen mostobran. To je med fašizma, vojne in revščine naveličanim prebivalstvom naletelo na dober odziv, zato so klienti stranke na oblasti umetni otok neovirano nasuli do konca in nasutega tej naftni družbi prodali.

Čeravno Italija sploh ni bila naklonjena mednarodnim natečajem, se je beneška občina za to odločila pod pritiskom javnosti, ki je po malverzacijah – med njimi vsem na očeh na črno nasutem Tronchettu – za dogajanja v laguni zahtevala transparentne postopke. Da je takrat še veljalo, da je natečaj tak postopek, dokazuje Mainardisov stavek iz članka v Ivanškovi knjigi:

»Socialisti d’una volta, onesti, idealisti, il contrario di quelli corrotti degli ultimi tempi, richiesero per la soluzione del problema del Tronchetto, com’era giusto, un Concorso Internazionale.«^[1]

Obstajala je pravna možnost, da se Tronchetto špekulantom odvzame in vključi v obnovo Benetk, sledeč takrat z vsemi upravnimi ingerencami podprti doktrini Urbanizma na temelju sodobnega humanizma. Slednje ni bila fraza, temveč pod to oznako izdelan program, katerega aktiven proponent – z neposrednim dostopom do politične in finančne moči – je bil Adriano Olivetti. Na istih osnovah je zakonodajo in prakso za področje infrastrukture pripravljal Enrico Mattei. V tem nista bila sama, ampak ju je podpiral širok krog industrijske in intelektualne elite iz cele Italije.

Urbanizem se je obravnaval kot resna stvar na državni ravni, kar se je potrdilo z vključitvijo predmeta v gibanje Communità (Skupnost), ustanovljeno leta 1948 v Torinu, s programom Gospodarskega razvoja države ob afirmaciji človekovih pravic in sintezi znanstveno-tehnološke s humanistično kulturo. Tudi to niso bile prazne fraze, ker je bil vpliv Olivettija – ki v rečeno ni le verjel, ampak je bil po svojih najboljših močeh (in te so bile znatne) tudi izvedbeno angažiran – na ta program direkten in dovolj širok, da je soustvarjal državno politiko.

Tako so imele Benetke vsaj dve predispoziciji za uspešno prenovo in revitalizacijo: [i] politični vpliv omenjenega kroga prosvetljenih urbanistično izobraženih industrialcev in [ii] gibanje Italia nostra (Naša Italija), katerega promotorji so bili pisatelj Giorgio Bassani in dve kontesi iz vrst idiosinkratične beneške aristokracije – Anna Maria Cicogna in Teresa Foscari Foscolo, slednja poznana kot contessa rossa (rdeča grofica), obe z znatnim moralnim kapitalom, protifašističnim pedigrejem in iskreno podporo domačinov. Okrog njih se je zbral del misleče smetane iz cele Italije (iz vrst tako desne kot leve sredine, potem ko sta oba pola že plačala visoko ceno v spopadu s korporativnim fašizmom), v tistih letih začasno osvobojene totalitarnih gospodarsko-političnih malverzacij. Ta smetana je inženirstvo, kamor je izrecno prištevala arhitekturo, gledala z očmi napredne, kultivirane družbene plasti.

Znaten del pozornosti Olivettijevega kroga je bil usmerjen v stavbno dediščino, urbanizem, gradbeništvo in odgovarjajočo strokovno publicistiko. Konkretna angažiranost – na državni ravni – predstavnikov tega kroga pri usklajevanju zakonodaje z ustavo iz leta 1947 je vsa ta področja ekspeditivno preurejala na novo, s paketom zakonov, ki je grozil, da bo zdržal postopke v parlamentu. V tem programu so bile Benetke s svojimi problemi zajete skupaj z načrti za urbanistično preobrazbo večjega števila mest z njihovimi specifičnimi problemi po celi Italiji, tudi Milana in Rima.

V dolgi senci te usmeritve je bil program natečaja povzet po smernicah, ki jih je za Benetke privzela in dogradila Italia nostra. Izgledalo je, da bo Tronchetto postal vzorčna realizacija teh prizadevanj. Kot prvi korak se je zgodil natečaj, z rezultatom petih ex aequo nagrajenih projektov.

Naš projekt je izstopal po eni od značilnosti ljubljanske šole za arhitekturo, na kar sta opozorila člana žirije Giovanni Astengo in Georges Candilis takole:

»Il grande interesse di questo progetto consiste nello studio dei mutamenti successivi di tutta la zona del Tronchetto in una prospettiva a lungo termine, suddivisa in una serie di fasi che si svolgono con una grande logica interna.«^[2]

Po dolgem oklevanju je občina leta 1967 poverila izdelavo idejnega projekta studiu nagrajencev iz Benetk – CFM, z nalogo, naj formira delovno skupino vseh prvonagrajenih. To ni povsem uspelo, ker so Poljaki odnehali, ko železna zavesa ni imela posluha za frekventna potovanja v Italijo, Rimljan pa je bil zaposlen z večjimi posli, tako da smo s projektom ostali i veneziani (Benečani) – Iginio Cappai, Antonio Foscari in Pietro Mainardis –, i fiorentini (Firenčani) – Roberto Maestro, Anna Olivetti, Antonello Nuzzo – in mi, vsi stari okrog 25 let. Med njimi je Ravnikar kot najstarejši – in zadosti dober poznavalec Benetk ter širše Benečije, da so ga vzeli za svojega – postal neformalni vodja projekta, njegov projekt pa shema, ki je potem obveljala kot izhodišče za dokončno redakcijo dveletnega prizadevanja. Nadalje je bil Antonio sin Terese, Anna pa hči Adriana. Pod tem vtisom smo verjeli, da bo imel italijanski del delovne skupine daleč več družbenega vpliva, kot so ga nato res imeli, ter da je potreben samo še resen načrt brez veliko govorjenja, z nekaj primesmi delovnih navad ljubljanske šole za arhitekturo, kar so sprejeli kot dobrodošlo novost. Nakar smo se lotili dela.

Vmes so bili sprejemi, prireditve, srečanja, razstave, gostilne pa tudi beneški in florentinski trači, skrivnosti izdelave gondol, veliko zgodovine, deljena nostalgija za staro Avstrijo in ali njihov profesor Carlo Scarpa je ali ni … Izgledalo je, da bo skupni projekt v doglednem času potrjen za realizacijo.

To je bil račun brez krčmarja, ker so prihajali na dan učinki Marshallovega plana. Plan je deloval brezhibno, z vsemi predvidenimi pozitivnimi učinki, cena zanje je bila na moč podobna poznejšim zgodbam iz časov slovenske osamosvojitve. Kot se je pri nas na lopovski način razgrabilo in za tem razprodalo družbeno (v socializmu zgrajeno) premoženje, se je v povojni Italiji razgrabilo korporativno (v fašizmu zgrajeno) premoženje in se ga razprodalo tistim, ki so razpolagali s sredstvi iz Marshallovega plana, id est, hitro nastajajočim domačim priveskom ameriških korporacij.

V teh razmerah ni imel Olivettijev program nacionalne obnove dolgoročno niti pasje šanse, kratkoročno pa je proces začete preobrazbe Italije v moderno, humanistično orientirano industrijsko družbo prekinila CIA, tako da je najprej Olivettija, dve leti za njim pa Matteia brez predsodkov odstranila.

[Mimogrede, dober vtis preloma, tudi v kronološkem smislu, v katerega pade Tronchetto – na lokaciji med vizijo nesojene avtohtone povojne renesanse Italije in njej od zunaj vsiljeno končno usodo – dobimo, če primerjamo Antonionijevo trilogijo L’avventura – La notte – L’eclisse iz let 1960–62 in njegov Il deserto rosso iz leta 1964. Kdor se spozna istočasno na film in politiko, bo to razumel.]

Tako so Benetke danes tam, kjer jih je hotel videti ESSO že sredi petdesetih let. Mesto, ki je z neprenehnim ustvarjanjem ogromne dodane vrednosti v Mediteranu kraljevalo tisoč let, je od te prelomnice naprej degradirano na raven sodobnega meganakupovalnega centra. Logistika in učinki so temu primerni. Nepremičnina – mesto v laguni – se obravnava kot venue – obratno sredstvo – in se v skladu s tem pristopom maksimalno izkorišča. Turizem posreduje in konzumira mestu vsiljen produkt – množične oglede kulise plus nekaj gostinstva, brez vzdrževanja in brez obnavljanja – daleč od Olivettijeve doktrine nadaljevanja in razcveta specifične italijanske humanistično-znanstveno-tehnične kulture.

Wille und Vorstellung

Poznavalci Schopenhauerjeve filozofije bodo v tej pripovedi prepoznali njegovo dihotomijo Wille und Vorstellung^[3], pri čemer Nika G. in drugi razčlenijo Vorstellung, pričujoča reminiscenca pa Wille, katerega bistvo Wiki povzema takole:

»Vsa ta silna energija nima ničesar opraviti z duhom ali zavestjo. Je popolnoma neduhoven fenomen, ki je slep in nima ne osebnosti ne razuma in potemtakem tudi ne smotra ali cilja.«

Neduhovni fenomen nima ničesar od navedenega, ima pa silno inercijo enostavnosti, s katero duši prizadevanja kompleksno mislečih bitij, ki v tem okolju zasledujejo smotre in cilje. Skratka, Schopenhauer je danes – ko vemo več o fizikalni zgradbi vesolja – moderen daleč bolj kot njegov mlajši sodobnik Marx. Evolucija gre naprej, kot hoče njen substrat, ta pa je – po človeških merilih – brez cilja, brez morale in brez vesti. Družbenega dogajanja ne kroji ne »razredni boj«, ne »politika«, niti »kapital«, niti »zarota«, ne nobena druga podobna kategorija, pač pa vedno znova, in to stihijsko, kar je v zaporedju danih trenutkov vsakokrat statistično najbolj verjetno in s tem najdlje od humanistične vizije. Pričakovanje, da se bo Wille sam od sebe zgodil, kot hoče Vorstellung, je iluzorno in če je Schopenhauer odnos med obema kategorijama opisal, ga ni tudi razrešil. Ta naloga čaka eno naslednjih generacij in je vsebinsko neomejena, ko se vrsta predmetov znanstvene obravnave eden za drugim reducirajo na kvantno mehaniko.

Tako arhitekti – v frustracijah svojih prizadevanj za smotre in cilje utrujeni in resignirani, a tudi utrjeni – nismo več sami. Pravkar doživlja širok odpor bančno-finančna malverzacija globalnih razsežnosti, ki se odvija po Schopenhauerju kot še ena ilustracija razkoraka med tem, kar se v namišljenem svetu govori, piše, priporoča, zagovarja in laže, ter tem, kar se v realnem svetu dogaja objektivno. Ko bo spoznanj, ki sledijo iz te konfrontacije vse več, bomo v družbi, ki bo imela za nas več razumevanja.

Poučen primer konflikta med zlaganim in funkcionalnim argumentom je komentar končne sheme sistematizacije Tronchetta s strani od beneške občine nastavljenega recenzenta projekta iz Milana:

Dejstvo, da je bilo pismo, ki ureja zadeve med občino in CFM, poslano na Ravnikarjev naslov v Ljubljano, in sama dikcija teksta sta namiga, naj se R. ne meša od zunaj v beneške notranje zadeve. Glavni argument natečajne žirije za projekt – faznost in fleksibilnost – dopis uporabi na nekam neroden način, proti projektu: »Če naj Benetke ostanejo otok, čemu jim dodajati novo zazidavo? Če se bo to dogajalo vsako stoletje, adijo dimenzija otoka.«

Nič tako dramatično dolgoročnega ni bil namen delovne skupine. Narediti lokalni promet po korakih bolj funkcionalen, a bistveno manj agresiven, severozahodni vhod iz lagune pa programsko in arhitekturno oblikovati v skladu z geslom florentinske ekipe kot ultima parete del Canal grande na način, da bi – v najboljši tradiciji tega zgodovinskega mesta – na novo narejeno zdržalo prihodnje pritiske brezdušne zgodovine, je bila nadvse skromna ambicija.

Ravnikarjev interni memo spodaj, v odgovor na ta dopis (datum 5. marec ’67), se ne obrača na Rizzija, ampak na delovno skupino CFM. Poskuša rešiti (pred eksponenti mašinerije ESSO), kar se da, s predlogom, naj se občini preda ne le shemo kot predmet pogodbe, ampak tudi vzorčne primere urbanistične dispozicije in nekatere zasnove programsko in oblikovno kvalitetne zazidave, za katero so se javljali investitorji.

Profesor bi se takrat lahko sam ravnal po svojem priporočilu in bi, namesto govorjenja s svojo ekipo, v času, ki je še bil na razpolago, solidno naredil, kar priporoča v spodaj stoječem zapisu in za kar ni bilo ne materialnih ne formalnih in ne prestižnih zadržkov. Ostali v ekipi CFM bi to pozdravili, o čemer takrat resda še nismo bili povsem prepričani. A vendarle:

1.) … ripensando tutte le situazioni e anche quello che spiegava Ricci a Majda e me come suo pensiero definitivo e perfetto …^[4] – Da po zamenjavi oblasti obračunaš s svojimi političnimi nasprotniki tudi tako, da soliš pamet njihovim arhitektom, je bila takrat za Italijane še novost, za nas pa normalna oblastna rutina, na katero smo bili že imuni, tako da smo take pritiske ignorirali in delali naprej.

2.) … una soluzione valida che non farebbe profanare e disonorare ne noi (partecipanti al concorso) ne Venezia davanti al publico mondiale …^[5] – R. izraža bojazen, da se mu bo še v Benetkah zgodilo, kar se mu je prej v Novi Gorici.

3.) … concepire qualcosa che sodisfasse almeno nostri 3 gruppi, sebbene senza il potente rappresentante di Esso. È la sola posibilità di finire con nostro sbagliato metodo di lavoro, cioè di parlare il suo, senza senso e senza fine …^[6] – ta kritika se je Mainardisu vtisnila v spomin, tako da v članku v Ivanškovi knjigi zgoraj napisano omenja, kot bi mu bilo povedano z besedami.

Kakorkoli že, za profesorja bi bila to lahko iztočnica za naslednji manever: lahko bi pobral dotlej narejeno in rečeno, odnesel tja, kjer se je začelo, na Graben, stvar dokončal v svojem seminarju, s študenti, po svoji presoji, v tradiciji Wagnerja, Plečnika in samega sebe – to je ljubljanske šole za arhitekturo – do stopnje, ko bi vse skupaj bilo ne le povedano, ampak tudi narisano, napisano ter namalano, tehnično in umetniško, kot je vse obvladal na prepričljivo visoki ravni.

Kajti ta metodo di lavoro (način dela), od njega zmotno označen kot sbagliato (zgrešen), je imel dragocen stranski učinek. Na licu mesta, v Benetkah, je R. v mnogih pogovorih zgradil pozitiven odnos do izvirne zasnove projekta in spoštovanje ne le do svoje osebe, ampak tudi njegovega pristopa k logistično utemeljeni izdelavi urbanistične sheme. Pri tem sta obe skupini, tako beneška kot florentinska, v toku pogovarjanja sprejeli njegov primat pri definiciji koncepta brez prestižnih predsodkov.

Imel je, najprej okviru CFM, nato pa pri vplivnem delu strokovne javnosti zadosti teže, da bi takrat – s soglasjem vseh – z nadaljevanjem dela v Ljubljani, v svojem seminarju na fakulteti – dokončal idejno fazo projekta, nakar bi se jo skupaj dogradilo in predalo občini kot končni rezultat. Vsem skupaj bi to pomenilo prepričljiv zaključek – v (M) Antonionijevem duhu – avanture. ESSO bi imel svoj hotel, Canal grande dostojno ultima parete, Italija pa urbanistični dosežek kot tribut Olivettijevemu spominu.

Ko bi se navedeno zgodilo, bi dobil projekt s končno redakcijo v Italiji legitimnost, sredstva in vplivno podporo. Najprej na treh univerzah – beneški ter florentinski, kjer so bili člani delovne skupine že trdno zasidrani, in milanski politehniki, kjer so bile tri profesorju in projektu naklonjene avtoritete: Lodovico Belgiojoso, Franca Helg in Aurelio Cortesi. Projekt sta poznala Bruno Zevi in Ionel Schein, ki bi ga zanesljivo podprla. Astengo in Candillis sta ostala pri svojem pozitivnem mnenju iz natečajne selekcije. In potem je bil tukaj Le Corbusier, ki ga je profesor prav takrat, ob pravem času, srečal na sprehodu na Lidu in se z njim dogovarjal za prihodnje sodelovanje pri dveh beneških projektih – bolnišnico po L. C. projektu in Tronchettu.

Navedeni bi zasnovo podprli, projekt bi požel priznanje davanti al pubblico mondiale, nakar bi tudi Italia nostra zbrala pogum za promocijo v skladu s svojim programom. Tako bi Benetke postale evropska zadeva, v luči katere bi pridobitniška ignoranca naftne družbe izgledala nedostojna.

Postskript

A je, kot vedno, zmagal Wille. V mizernih delovnih razmerah in pri odkriti sovražnosti na Grabnu ni bilo ne študentov ne materialnih in ne administrativnih možnosti za podvig te širine. Povrh sta bili politična in akademska klima v deželi za kaj takega toksični.

Wille je prevladal – potem ko je Vorstellung spet enkrat oplela –, kot nakazuje z naslednjo sliko ilustrirani kontrapunkt. Namen je bil, da bi idejni načrt in spremljajočo dokumentacijo občina preučila in, če bi jo potrdila, delovni skupini naročila izvedbo. Politični prevrat, po katerem se je stvar odvijala, kot jo je pozneje orisal Maestro, pa je zaslužen, da je stvar končala, kot kaže ne zgornja, temveč spodnja ilustracija kontrapunkta:

Danes mesto v laguni deluje po Benetkam vsiljenem modelu meganakupovalnega centra. Problemi, ki jih je davno tega identificirala Italia nostra – posedanje, propadanje stavbnega fonda, odseljevanje, odsotnost sodobne infrastrukture, odsotnost servisov pogonu kvalitetnih novih programov – ostajajo odprti. Ob pogledu na te Benetke nas obide žalost, če se spomnimo, kako so, ko so bile temu slovesu dorasle, veljale za unikatno čudo sveta.

A naj se vsi, ki jim Benetke še vedno nekaj pomenijo, potolažijo. Prihaja čas, ko bo vse skupaj manj brezupno. Zažiganje fosilnih in drugih goriv, vetrnice, sončne celice in ostali predpotopni energetski viri bodo preteklost, ko bo znanost – kmalu – odkrila, kako zajemati čisto energijo, ki je v vesolju neskončna, vseprisotna in zastonj.

To bo čas za reafirmacijo enostavne premise Ravnikarjevega natečajnega koncepta, naj mesto ostane otok. Benetke dobijo – po fazah – podzemno (v tem primeru podmorsko) tehnično in servisno etažo, katere zgornja plošča leži pod obstoječimi piloti. Vanjo so pospravljeni servisi, ki direktno dosegajo lokalne programe, sodobne instalacije z razvodi po kanalih, skladišča, servisi, garaže, dovozi in odvozi.

To je istočasno temeljenje na trdno podlago; statična sanacija stavbnega fonda postane enostavna in obnova le-tega rutinska. Podvodni tunel s terraferme^[7] do lokalnih programov je v tehničnem oziru malenkost. Gosta, razvejana mreža kanalov omogoča – s faznim vzpostavljanjem ter odstranjevanjem zagatnih sten v kanalih – začasno osuševanje za potrebe polaganja in razvoda instalacij ter gradbenih del. Benetke so spet otok.

Napisala: Majda Kregar in Edo Ravnikar
Foto: arhiv avtorjev

[1] »Nekdanji socialisti, tisti pošteni in idealistični – v nasprotju z današnjimi skorumpiranimi –, so za rešitev problema Tronchetto zahtevali, kot je edino prav, mednarodni natečaj.«

[2] »Velika kvaliteta tega projekta je študija zaporednih sprememb celotnega območja Tronchetto v dolgoročni perspektivi, razdeljeni na vrsto faz, ki si sledijo z veliko notranjo logiko.«

[3] Volja in predstava

[4] … ko sem ponovno premislil vse situacije in tudi to, kar je Ricci razložil Majdi in meni kot svojo zadnjo in popolno misel …

[5] … ustrezna rešitev, ki bi se je pred svetovno javnostjo ne bilo treba sramovati niti nam (udeležencem natečaja) niti Benetkam …

[6] … zasnovati nekaj, kar bi zadovoljilo vsaj naše tri skupine, čeprav brez močnega predstavnika ESSO. To je edina možnost, da bi prišli do zaključka z našim zgrešenim načinom dela, tj. nesmiselnim in neskončnim govorjenjem …

[7] It. kopno; celinsko zaledje Benetk.

Prispevek je del serije zapisov, posvečenih stavbam Edvarda Ravnikarja v Ravnikarjevem letu 2023.

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!