Prejšnji teden sem doživela izgubo svojega krokarja. Preprosta izjava v sebi skriva vznemirljivo in poučno veliko nenavadnosti, neznanja in različnih pogledov na smrt.

Zadnjih nekaj let se mi je začelo v gozdu dogajati, da me je bolj ali manj vsakič obiskal krokar. Šlo je za normalnega gozdnega krokarja, ki se seveda ni obnašal kot hišni ljubljenčki. Bližje kot na petdeset metrov, pa še to višinskih, ni nikoli prišel. Priletel je, me nekajkrat preletel in se oglašal s tipičnim krokarskim »kra, kra, kra«. Sama sem mu odgovarjala tako, da sem sprva poskušala simulirati njegov glas, kar je spominjalo na prehlajenega Nizozemca. Zato sem se sčasoma omejila le še na rafale naših trdih r-jev in si rekla, da je najbrž dovolj dobro.

Moj krokar je bil najbolj v elementu, kadar sem bila sama in na lestvi. Takrat se je popolnoma razigral. Letal je z veliko hitrostjo nad mano, delal nenadne ovinke in se bahal s svojimi letalnimi sposobnostmi. Po vztrajnem krakanju nazaj sem mu še pripomnila, da je strašen frajer.

Zadnjič sva bila z revirnim gozdarjem na odkazilu, ko sem zaslišala svojega krokarja. Klavrno, v nekakšni stiski se je oglašal. Glede na smer in oddaljenost zvoka sem sklepala, da je ali na veji ali na tleh, približno sto metrov daleč. Krakala sem nazaj, nisem pa se odločila, da grem za zvokom in ga poskušam najti. Tega naš revirni ne bi vzel za smiselno početje. Vožnja ranjenih prostoživečih živali k veterinarju je v teh krogih obsojana, saj bi se denar lahko porabil za kaj bolj pametnega. Primernejši bi bil tako imenovan milostni strel, kot lovci rečemo pokončanju ranjene živali. Orožja nisem imela, sem pa imela vrtne škarje, s katerimi se rešim iz trnovega robidovja, kadar se vanj zapletem. Z njimi bi mi morda celo uspelo pokončati krokarja, bi bilo pa tovrstno mesarjenje zagotovo za oba grozljiva izkušnja.

Tako ga nisem iskala in raje upala, da se motim in je moja ideja, da je s krokarjem kaj narobe, iz trte zvita.

Čez dva dni sem šla ponovno v gozd, a krokarja ni bilo več. Klicala sem ga, ni ga bilo. Enako je bilo naslednjič. Zdaj je bilo jasno: krokar se je odpravil v večna lovišča.

Izguba me je strašno prizadela. Potrta sem se spraševala, kje je smisel življenja in kako strašno žalostno je, da sem ostala brez družbe svojega zvestega črnega spremljevalca.

Ob odhodu iz gozda sem srečala prijatelja lovca in mu potožila o krokarju. Zamahnil je z roko in se nasmehnil, češ, traparija. Žalovanje je v teh krogih dovoljeno le za ljudmi ali kvečjemu za res dobrim lovskim psom. Nisem se dala in sem pripomnila, da je vseeno žalostno. Pokimal je in dodal, da vse, kar živi, mora enkrat umreti. S tem je bila zgodba o smrti zanj zaključena.

Treba je vzeti v račun tudi dejstvo, da se v teh koncih smrt dojema drugače.

Ko sem začela delovati v gozdu, je neki sodelavec poročal, da mu je umrl sosed. Sodelavcu sem izrekla sožalje in ga začela spraševati, če sta si bila blizu. Glede na odgovor bi znala oceniti stopnjo njegove prizadetosti ob izgubi. Začudeno me je pogledal, kot bi ne razumel vprašanja, in nadaljeval z zgodbo. Ob smrti soseda, s katerim, se je izkazalo, sta bila pivska bratca, je najprej povedal, da bo hiša kmalu naprodaj, saj da je žena že stara in da bo gotovo hotela v dom za starejše. Sosed je torej imel funkcijo gospodarja hiše in ob njegovem odhodu je bilo prvo vprašanje povezano s hišo. Podobno se gleda na ženo. Ko je neki starejši lovec ovdovel, so se najprej pojavila vprašanja, kdo bo prevzel njeno delo. Vedelo se je, da bo lovec potreboval nekoga, da skuha, pospravi, pomete. Zagotovo so v ozadju tudi čustva, ki se jih po teh koncih ne kaže.

Ne vem, če se strinjam z miselnostjo, da so žene namenjene čiščenju in kuhi, možje pa posedovanju hiše, vsekakor pa se mi zdi preprostejše dojemanje smrti manj travmatično kot tisto, ki ga srečujem v sodobnejši družbi.

Naslednji dan se mi je čustveno stanje toliko poleglo, da se mi je povrnilo nekaj razuma. Za krokarje je znano, da so izjemno inteligentna bitja. Da bi kar tako poginil se mi je zdelo nenavadno. Poklicala sem ornitologa, ki živi v sosednji vasi, in mu zaupala krokarjevo pripoved.

Ta ornitolog je dobra duša in se zato ni hudoval nad mojo nevednostjo in dejstvom, da so mi čustva zameglila sicer gozdarsko solidno izobraženo pamet.

Povedal je, da so znani primeri udomačitve krokarjev, vendar v mlajši dobi in večinoma s hrano. Mnogo bolj verjetno je, da je šlo v mojem primeru za različne krokarje, ki so me odganjali od svojih gnezd. Krokarji namreč gnezdijo zelo zgodaj in začnejo izdelavo gnezd že jeseni, ko sem beležila največ stikov.

Za klavrn zvok krokarja v stiski pa je bil povsem prepričan, da si ga narobe razlagam. Prav na območju, kjer sem klic krokarja zaznala, nepridipravi mečejo klavniške odpadke, zato se tam zbirajo mladi krokarji, kanje in podobni jedci mrhovine. Krokar je sicer teritorialna žival, a dokler si ne najde svojega prostora pod soncem, živi v družbi mladostniških krokarjev, čemur je ornitolog rekel vrtec. V taki združbi krokarji med sabo komunicirajo s prav podobnimi, otožnimi oglašanji.

Da bi ranjen krokar v divjini iskal človeško pomoč, se mu je zdelo res preveč. Zaupal mi je, da krokarji in vrane ranjen osebek svoje vrste nemudoma pokončajo. Zato so razvili navado, da se, če so ranjeni, potuhnejo, da ne bi opozorili nase.

Najbrž si lahko predstavljate, kako nepopisno smešno se mi je zdelo, da sem si namislila vso zgodbo o pristnem in srčnem odnosu s krokarjem, s katerim naj bi se vzajemno pozdravljala s krakanjem in se klicala v stiski. Še dobro, da živali tako uspešno bežijo pred ljudmi. Če ne bi, bi se mi lahko primerilo, da bi v dobri, a zablodeli veri z vrtnarskimi škarjami odrešila neobstoječih muk popolnoma zdravega krokarskega najstnika!

Klic ornitologa sem izkoristila še za vprašanje glede kozače (vrsta sove), ki prebiva blizu ene od logarnic in jo revo vsakič splašim, ko grem mimo. Povedal je, da če se hodi po uhojenih poteh, s plašenjem ptic iz gnezd ni sile, saj se vrnejo, ko gremo mimo, pa tudi navadijo se, da tam mimo po poti hodijo ljudje. Zato je dobro, če se držimo poti in ne hodimo čez drn in strn. Mnogo slabši od pohodnikov so plezalci, ki pridejo v steno in so tam po nekaj ur. Takrat ptič nima možnosti priti nazaj v gnezdo, preden bi se jajca ohladila.

O krokarjevi zgodbi sem potem še dolgo premišljevala. Ugotovila sem, da nam je ljudem antropocentrična razlaga prikladnejša. Vsekakor je preprostejša, dostopnejša in nam da smisel, pozornost. Kot jo je meni dajal krokar.

Šele ob upoštevanju novih, znanstvenih spoznanj je postalo jasno, da je svet bolj kompliciran, da imam v njem manjšo vlogo (nisem krokarjeva kolegica) in da je lahko trdno prepričanje v nekaj, kar je narobe, usodno.

Na koncu vsake poučne poti je človek nagrajen. Prav posebna radost je imeti več znanja o krokarjih: da se mladi združujejo in med sabo komunicirajo, da nas znajo odganjati, da živijo svoje polno življenje popolnoma brez nas in nas sploh ne rabijo.

Krila so dana pticam, ljudje pa uživajmo v razumu.

Napisala: Marija Jakopin