Od večera »Kje so zidovi NUK2«, ki smo ga pri Outsiderju organizirali skupaj s Festivalom Fabula in NUK, je minilo deset dni. Dovolj nedavno torej, da je vtis še svež, obenem pa tudi že dovolj daleč, da lahko do dogodka zavzamemo nekoliko distance. Prva, ne nujno samoumevna ugotovitev je, da je bila Plečnikova Velika čitalnica nabito polna, občinstvo angažirano, frustracija večdesetletnega čakanja na novo knjižnico pa vseprisotna. To je zelo pomembno: javne manifestacije nikoli niso bile priložnosti, ko se sprejemajo ključne odločitve o financiranju. So pa vsekakor priložnosti, da se iz razvlečene jare kače, ki je zgodba o NUK2 in nad katero se pogosto obupuje, spet ustvari akutno in nujno situacijo – situacijo, ki politiki in odločevalcem pošlje jasno sporočilo, da zahteve za NUK2 ne bodo potihnili, ampak se bodo kvečjemu samo še krepile. Večer v podporo gradnji nove knjižnice je bil korak k vrnitvi problematike NUK2 pod žaromete in v javno zavest – da se ne bi zgubila nekje med dnevnopolitičnimi kuloarji finančnega ministrstva in primopredajami tekoče in naslednjih vlad.
Druga ugotovitev je, da na dogodek niso prišli samo arhitekti, akademiki in kulturniki, ampak da je naloga nove nacionalne knjižnice v resnici program, s katero se lahko poistoveti najširša javnost. Precejšen odmev v medijih in javne debate, ki so sledile večerni manifestaciji, zbujajo upanje, da občutek nujnosti gradnje ne bo že čez noč zamenjal občutek resignacije in zabavljanja »saj se tako ne bo nič spremenilo.« To pa ne pomeni, da si lahko sedaj zadovoljno čestitamo in pravičniško počakamo na prve delovne stroje na neslavnem parkirišču ob Aškerčevi. Frustracija je še zmeraj tisto čustvo, ki bi moralo prevladovati, škandal nad neizvedenim projektom pa bi se moral kvečjemu še poglobiti. Zato se mi eden izmed najpomembnejših prispevkov večera zdi ravno Plečnikovo veliko stopnišče, na katerem so bili pritrjeni časopisni naslovi o gradnji NUK2 iz preteklosti. Namesto »vzpenjanja k svetlobi« je tako prirejeno stopnišče poskrbelo za streznitveni vzpon, med katerim so obiskovalci morali kar nekajkrat prebrati naslove tipa »Začetek gradnje naslednje leto«. S takšnimi časopisnimi odlomki so bile polepljene vse stopnice, kar pomeni, da si dodajanja novih ne smemo več privoščiti: zanje ni niti prostora niti časa. Zato je treba izjavo ministra Pikala, da sta za projektno dokumentacijo predvidena dva milijona v dveh letih, vzeti resno in obenem s skepso.
Človek se, če ima na voljo dovolj časa, navadi še tako nezaslišanih situacij in stanj. V preteklih desetletjih smo se vsaj nekoliko ujeli v krožni ritual obupovanja in ogorčenja. Tako se vsi strinjamo, da je nova knjižnica potrebna; vsi ugotavljamo, da bi morali zanjo nameniti javna sredstva; vsi tudi klevetamo nad zaporednimi vladami, ki teh sredstev niso priskrbela. Večer v Veliki čitalnici je bil zato v nevarnosti, da bo postal še eno negodovanje nad oblastjo, ki se je pripravljena enkrat ali dvakrat na leto skoraj ritualno ponižati pred (kulturno) javnostjo, v zameno pa lahko ostalih 364 dni spet deluje po starem. Ne vem še, ali smo se tej pasti pred desetimi dnevi popolnoma izognili, vem pa, da se vanjo ne bomo ujeli, če bomo še naprej in na različne načine vztrajali pri gradnji in funkcioniranju nove knjižnice. Nauk zgodbe o gradnji prve, Plečnikove knjižice, je, da je kljub mnogim finančnim težavam in nenaklonjenim oblastem uspela, ker se je zanjo zavzela najširša družba, ki s svojim pritiskom in sodelovanjem ni prenehala, ko je bil postavljen temeljni kamen, ampak šele, ko so bile v novo stavbo vseljene vse knjige. NUK je nikoli dokončan projekt, enako, kot je nikoli nedokončano tudi zbiranje in urejanje znanja. Sodelovanje javnosti pomeni tudi, da pri NUK2 v bistvu ne gre za nekakšen »državniški« ali vladni projekt. Od prve ideje naprej mora biti NUK2 stavba za kritično, demokratično, razmišljujočo, angažirano in solidarno javnost: torej za vse in vsakogar. Nova knjižnica ne sme biti zaprt hram ali narodna zakladnica (to so sintagme iz častitljivega in spoštovanja vrednega, pa vendar bistveno drugačnega 19. stoletja). Postati mora najbolj javen nadkrit prostor v naši državi, sodoben forum kritične civilne družbe in obenem intimno zatočišče vsakega posameznika.
Zato poziv h gradnji nove knjižnice ni zahteva po simbolu. Simbole je težko namensko graditi. Simbole kvečjemu vzvratno prepoznamo v tistih pojavih, ki najbolje povzamejo resnico neke družbe ali neke dobe. Zato je bolj kot nezgrajena stavba NUK2 simbol prašno parkirišče v centru mesta. Parkirišča na mestih (začasno) opuščenih gradbišč so indikator, kaj je v naši družbi dovolj profitabilna in obenem dovolj nezahtevna gradnja, da se nam še splača – tako in drugače. V času, ko smo v vsej naši zgodovini ustvarili daleč največ bogastva in blaginje, smo se izurili v kratkoročni izrabi prostih površin in v postavljanju ograj in zapornic – tako v Ljubljani kot, na primer, na naših mejah. Zato je ustrezno, da imamo namesto stavbe, namenjene znanju, za simbol prazno površino, zamejeno z zapornico in kioskom, ker je to nadvse ustrezna prostorska alegorija kratkoročne miselnosti, ki iz naše družbe ustvarja pustinjo. Morda gre res za kratkoročno profitabilno pustinjo, pa je kljub temu pustinja. Prav pa je tudi, da si pred očmi ohranimo podobo danes že zdavnaj mrtvih mož in žena iz stare fotografije, ki je trenutno razstavljena na začasni postavitvi v Plečnikovi hiši. Gre za zaključne člene žive verige, ki je iz Poljanske Gimnazije v ravnokar dokončano Plečnikovo knjižnico preko celotne Ljubljane v prvih dneh druge svetovne vojne selila knjige, da prazne stavbe ne bi zasedla italijanska okupacijska vojska. Danes nam je očitno težje, ker nimamo jasnih sovražnikov, in niti takšnih »junakov«, ki bi jasno in javno izrekli: »NUK2 je nepotreben.« Ne dvomim, da bi bila v primeru, če bi si katerakoli izmed vlad to kdaj upala javno izreči, knjižnica že zgrajena. Tako pa živimo v dobi skomiganja z rameni in splošnih dobrih namenov. Če nas lahko zgodba o NUK2 česa nauči, je to dejstvo, da se nič ne bo zgodilo samo zato, ker bi se po civilizacijskih kriterijih moralo zgoditi; stavba knjižnice bo stala samo, če odločevalci ne bodo imeli druge možnosti, kot da jo postavijo.
Miloš Kosec
