Po dolgih desetih letih je zmagovalni natečaj Bevk Perović arhitektov za NUK II pridobil gradbeno dovoljenje. Ta dogodek predstavlja pomembno prelomnico in korak bližje k dejanski realizaciji nove knjižnice, ki bi Plečnikov NUK razbremenila njegove univerzitetne funkcije in ustvarila nov, osrednji socialni prostor za študente različnih fakultet in mesta. Kako se je projekt v letih od natečaja do danes spremenil in zakaj je pridobitev gradbenega dovoljenja trajala desetletje, pojasnjuje Matija Bevk, eden od ustanoviteljev biroja Bevk Perović arhitekti.
Na kateri točki je pravno-formalno gledano trenutno projekt?
Projekt je pred kratkim, konec decembra 2022, pridobil gradbeno dovoljenje in zdaj bomo končno lahko začeli pripravljati načrte za izvedbo (PZI). Po tej časovnici naj bi se konec leta 2023 oziroma v začetku 2024 pripravil razpis za izvajalce. To se sliši super, vendar pa je treba vedeti, da je od natečaja minilo že deset let. Občutno preveč. Bile so prekinitve, pomanjkanje sredstev, pomanjkanje volje ministrov … Sam proces pridobitve gradbenega dovoljenja je prav tako zahteval precej časa, ker je moralo Ministrstvo za šolstvo in izobraževanje do konca urediti status lastništva zemljišč. Vlogo za gradbeno dovoljenje smo vložili konec leta 2020, torej je trajalo približno dve leti, da se je omenjeno uredilo in je projekt lahko pridobil gradbeno dovoljenje. Seveda se poraja vprašanje, zakaj je vse skupaj trajalo toliko časa – sam vidim problem predvsem v tem, da država ni imela dovolj fokusa in motivacije, da bi projekt spodbujala, mu sledila in ga potiskala naprej, kar je pri takšnih projektih bistveno. To je žal značilno za večino večjih projektov v Sloveniji. Takšne pomembne projekte je treba videti kot ključne za razvoj države ter jim nameniti primerno pozornost in stalno spodbudo s strani države – če tega ni, se enostavno ne zgodijo.
Ali je vlada torej naklonjena projektu?
Ja, lahko bi tako rekli. Od izvedbe natečaja leta 2012 in nato podpisa pogodbe leta 2014 se projekt ni premaknil, potem pa zelo malo – do leta 2015 smo izdelali le začetne faze, nato pa je projekt stal vse do leta 2019. Vsekakor lahko rečemo, da ni imel dovolj državne podpore. Prvič po vsem tem času pa imamo vlado, ki je jasno in javno povedala, da projekt podpira in ga želi izpeljati. To je zelo pomembno. V tem smislu je ta vlada projektu NUK II bolj naklonjena kot prejšnje in razumemo, da ga vidi kot ključen in pomemben državni projekt. Vendar pa je do njegove realizacije še vedno kar nekaj vmesnih korakov, ki bodo zahtevali absoultni fokus in ustrezno spremljanje s strani države – sposobnost, da to zmore in želi, pa mora nam, družbi, država seveda še dokazati.
Kakšne spremembe je doživel projekt?
Najprej bi želel poudariti, da je vsekakor normalno in pričakovano, da se projekt spreminja in razvija, še posebej tak, kot je NUK II. Razlogi za to so tako birokratski in tehnološki kot arhitekturni in funkcionalni. V natečajnem projektu se idejo nastavi, nato pa jo je treba razdelati in prav je, da se projekt skladno s to idejo nadgrajuje in posledično spreminja. NUK II se je spremenil predvsem programsko. Z več uporabniškimi mesti se je še bolj približal uporabniku in se znebil skladišč, ki so bila po natečajnem programu postavljena v zgornje etaže. Sedaj so skladišča dislocirana v BTC in na druge lokacije, ki jih NUK že ima, ker ni dobrega razloga, da bi jih gradili sredi mesta, kjer je izvedba draga. Na ta račun je sedaj večja površina namenjena dejanskim uporabnikom, čitalniškim mestom, knjižnica pa postaja še bolj odprta in fleksibilna. Poleg tega se projekt še bolj odpira javnosti in še intenzivneje povezuje z okolico. Pritličje je zelo javno, odprto in dobro povezano z mestom, kar smo dosegli z dodatnimi javnimi programi, ki so sedaj bolj optimalno umeščeni na nivo javnega pritličja in zavzemajo več površine. Menim, da je projekt s tem dosegel zadani cilj sodobne, odprte in fleksibilne knjižnice.
Pomemben vidik je tudi arheologija, ostanki nekdanje Emone, katere prostori, ulice in zidovi 2 m pod površjem ustvarijo nov javni nivo knjižnice – gre za razkrivanje nekdanjega mesta, ki tako vrnjeno v uporabo znova postane del našega vsakdana, življenja sodobnega mesta.
NUK II ustvarja tudi zunanji prostor, dva vstopna trga, ki pomenita ključen stik objekta z mestom, s prostorom ulice, z javnim prostorom, katerega parter je s svojimi arhitekturno-urbanističnimi intervencijami razvil seveda prav Jože Plečnik.
Kaj v tem primeru konkretno pomeni fleksibilna knjižnica?
Pomeni zasnovo etaž kot fleksibilnih površin, na katerih sobivajo knjige in uporabniki, so nekakšne platforme, kjer se programi lahko razvijajo na najrazličnejše načine; ne samo v smislu klasične izposoje knjig in čitalnice, pač pa omogočajo drugačno, različno uporabo in spremenljivo uporabo prostora čez leta glede na spreminjajoče se potrebe knjižnice. Pa tudi to, da knjižnica lahko gosti najrazličnejše druge aktivnosti, ki se uvrščajo v širok okvir izobraževanja, ustvarjanja in kreativnosti.
Sedaj sva se dotaknila teme sodobnih knjižnic; kaj je danes knjižnica oziroma kaj je sodobna tipologija knjižnice?
Če želimo odgovoriti, kaj je knjižnica danes, moramo najprej razumeti, kaj je bila nekoč. V preteklosti so bile knjižnice institucije, percerpirane bolj kot nekakšni »templji« znanja, zasnovane in oblikovane kot palače, ki sicer varujejo in ohranjajo knjige, a so hkrati tudi reprezentacija intelektualne veličine države, skratka statusni simboli držav. Poznamo veliko primerov takšnih knjižnic iz 18. in 19., tudi 20. stoletja. Nasprotno temu je sodobna knjižnica mnogo bolj vpeta v javno življenje, odprta in pripravljena, da se skozi leta tudi spreminja, skladno s potrebami – njen fokus so uporabniki. Dojemamo jo lahko kot platformo, ki spodbuja dialog, sodelovanje, kreativnost, kritično razmišljanje in izmenjavo mnenj različnih ljudi, različnih strok. Sodobna knjižnica je torej aktivno vpletena v mesto in spodbuja oziroma razvija tako javno kot strokovno življenje.
Torej bi lahko rekli, da sodobna knjižnica ni več namenjena samo »komunikaciji« med knjigo in posameznikom, pač pa vse bolj tudi komunikaciji med različnimi posamezniki.
Ja, socialni prostor je zagotovo ena najpomembnejših kategorij sodobnih knjižnic. Poleg tega danes knjižnica ni več eliten prostor, pač pa del vsakdana. Ta pozicija implicira, da izobraževanje ni nekaj, kar se konča v neki starosti, pač pa traja celo življenje in je vpleteno v celoten cikel posameznikovega življenja, drugače kot nekoč. Je tudi interdisciplinarno, skupinsko in čim bolj vključujoče. Zelo dober primer knjižnice iz drugega obdobja je Plečnikov NUK, ki ima specifične, prekrasne arhitekturne značilnosti in je imel kot prva večja nacionalna institucija izjemen pomen za nacionalno identiteto. Predstavlja močan preplet arhitekture, kulture in nacionalne identitete. Plečnikova knjižnica je tako simbol nacionalnega, medtem ko NUK II ni nov simbol, ni povečanje tega programa. NUK II pomeni razširitev in razslojitev programa NUK-a, kjer se nacionalni in univerzitetni programi ločujejo, da potem lahko delujejo, sicer fizično blizu, a bolj učinkovito in bolje. Plečnikov NUK bo še vedno imel močan nacionalni pomen, NUK II pa bo primarno univerzitetna knjižnica, namenjena precej drugačni uporabi.
Kakšna bo relacija med skupno univerzitetno knjižnico – NUK II in posameznimi fakultetnimi knjižnicami?
Tukaj gre za splošno univerzitetno politiko, tako da morda niti nisem prava oseba, ki bi to komentirala. Posamezne fakultetne knjižnice bodo seveda še vedno obstajale, ker je smiselno, da obstajajo specializirane knjižnice s subspecializiranimi strokovnimi sklopi. A kljub temu potrebujemo tudi skupno univerzitetno knjižnico, ki sicer obstaja v tako rekoč vsakem univerzitetnem mestu. To je platforma, na kateri se gradi predvsem socialno življenje univerze in to je pomembna vloga NUK-a II. Prav tako menim, da je združitev nacionalne in univerzitetne knjižnice, kakršno poznamo v našem prostoru, fenomen, morda celo ostanek prejšnje države, saj takšne knjižnice v principu ne obstajajo kot združene institucije. Obstajajo nacionalne knjižnice, kjer se hranijo pomembna literarna dela z nacionalnim pomenom, in univerzitetne knjižnice, kjer je dostopno strokovno gradivo in kjer se odvija socialno življenje univerze. Mislim, da bojazni, da bi NUK II pogoltnil ostale, specializirane fakultetne knjižnice, ni. Nenazadnje bo v NUK-u II omejeno število enot gradiva (300.000) s poudarkom na strokovnem gradivu, ki bo krožilo in se izmenjevalo.
Kaj pa odnos s Plečnikovim NUK-om?
Odnos s Plečnikovo knjižnico je zelo zanimiv in sami smo pogosto dobili vprašanja, zakaj je NUK II sploh potreben, če pa NUK že imamo. To je res, a Plečnikov NUK je premajhen in nefunkcionalen za potrebe današnjega časa, je spomeniško zaščitena stavba z izjemnim kulturno-nacionalnim pomenom. Programa NUK-a II ne bi bilo mogoče razviti znotraj Plečnikove knjižnice, sedaj pa imamo priložnost, da ga razvijemo v novi knjižnici, s čimer Plečnikov NUK posledično bolje in lažje ohranjamo oziroma varujemo.
Seveda je za nas pomemben odnos do Plečnikove stavbe tudi v smislu arhitekturnega dialoga – gre za zavedanje, da se bo novo knjižnico vedno videlo tudi v relaciji do Plečnikove. Z njo se seveda ne moremo in ne želimo primerjati. Gre za dve različni stavbi, iz različnih časovnih obdobij, gre tudi za drugačen program in pomen. V smislu arhitekturne zasnove pa poskušamo ustvariti določene relacije do NUK-a I, en primer je glavna čitalnica NUK-a II, katere arhitekturna referenca, spodbuda, je seveda čitalnica Plečnikovega NUK-a, ki je srce njegove stavbe. Velika čitalnica NUK-a II je večetažen prostor, prepleten z različnimi nivoji – platformami, ki so vstopne točke za posamezna nadstropja in obenem prostori tihih čitalnic – prostor velike čitalnice pa se po Plečnikovem zgledu odpira v zunanjost preko dveh velikih fasadnih oken.
Plečnikov NUK si je res težko predstavljati kot socialen prostor. Tudi sama arhitekturna zasnova ne spodbuja takšnih interakcij, zelo je introvertirana.
Res je. Takšna arhitektura ima svoj, izjemen pomen, a ta pomen ni združljiv oziroma ne odraža potrebe sodobne knjižnice in sodobnega univerzitetnega življenja v mestu. Trenutno razen Plečnikovega NUK-a ne obstaja stavba, kjer bi se lahko srečevali študentje in predavatelji z različnih fakultet – obenem pa NUK, kot rečeno, za takšen program ni najprimernejši.
Kaj bi po tej naporni poti od zmage natečaja do izvedbe projekta izpostavili kot največji problem institucije natečaja v Sloveniji oziroma predvsem postopka (ne)realizacije nagrajenih projektov po zaključku natečaja? Ali obstajajo konkretne spremembe, ki bi omogočile hitrejšo realizacijo zmagovalnih natečajnih projektov?
Sam instrument natečaja sploh ni srž problema. Ravno nasprotno. Je začetek in ključ za potencialno doseganje končne kvalitete grajenega prostora. Dejstvo, da natečaji sploh obstajajo, je zelo pomembno, saj so bistven instrument za strokoven izbor in splošen razvoj kakovostne arhitekture. Naročnikom in investitorjem omogočajo pridobiti najboljši projekt znotraj danih okoliščin ter primerjati različne arhitekturne ideje in rešitve natečajne naloge. Pri natečajih bi izpostavil le to, da je zelo pomembno, da so zasnovani jasno in enostavno, mislim, da je za NUK II temu ustrezal – niso pa vsi natečaji vedno takšni.
Velik problem pa se pojavlja pri implementaciji natečajnega projekta v realnost, torej pri realizaciji. Če pogledamo, koliko pomembnih nacionalnih objektov smo zgradili v prejšnji državi in koliko v zadnjih tridesetih letih samostojne Slovenije, je razlika zelo očitna. Nujno bi se bilo treba vprašati, zakaj. Namreč ni res, da se v tej državi ne gradi – gradi se avtoceste, železnice in stanovanja, pomembnih kulturno-nacionalnih institucij z reprezentativnim pomenom pa skoraj ne. Problem vidim predvsem v politiki, ki projektom pogosto ni zmožna slediti skozi daljše časovno obdobje, ki presega okvire enkratnih vladnih mandatov. To je povezano tudi s splošno strukturo in funkcioniranjem posameznih ministrstev, ki daljših projektov ne zmorejo aktivno podpirati in razvijati skozi več let oziroma mandatov. Pri večjih projektih lahko že sama gradnja traja več let, pred tem pa dodatnih nekaj let vzame priprava projektne dokumentacije, izbiranja izvajalcev, pridobivanje financ in podobno. Če ni zelo jasne in učinkovite službe razvoja projektov znotraj posameznih ministrstev, ki je sposobna spremljati in podpirati projekt, in če se z vsakim novim ministrom prioritete popolnoma spremenijo, je stanje takšno, kot je. To je potrebno spremeniti: da se začeti projekti nadaljujejo in tudi zaključijo ter da se na državno pomembne projekte (institucije) začne gledati kot na osnovno infrastrukturo države, ki je pomembna za prihodnost in zato nujna.
Kaj pa praksa v tujini?
Da stvari lahko potekajo tudi drugače, dokazujejo npr. skandinavske države, ki gradijo veliko javnih stavb, med njimi tudi stavb kulturno-nacionalnega pomena, kot so fakultete, koncertne dvorane, knjižnice, gledališča, javni prostor … Pomembno je, da so takšni projekti pripoznani kot ključni za razvoj in prihodnost države – če naredimo ta miselni premik, bo motivacija za realizacijo takšnih projektov večja, struktura dela pa zastavljena tako, da bo omogočala projekt hitro in učinkovito pripeljati do konca. Takšno prakso lahko vidimo tudi v sosednji Avstriji, pa v Belgiji, Nemčiji, Švici, praktično v vseh državah zahodne Evrope. Občutek imam, kot da je samo v Sloveniji to nemogoče. Po izkušnjah z natečaji v tujini in tudi Sloveniji mislim, da ni problem denar oziroma to vsaj ni največji problem, saj je projekte tako ali tako vedno treba prilagoditi finančni sposobnosti države. Prav knjižnice so dober primer, saj se gradijo tako v premožnih kot manj premožnih državah. Pomembno je, da je cilj jasen – če država ve, zakaj je neki projekt zanjo pomemben, ga bo želela izpeljati in realizirati. Verjamem, da je situacija z novo vlado zares drugačna – ne samo, da je projektu bolj naklonjena, temveč da je to morda začetek strukturnih sprememb, ki bi se seveda morale nadaljevati tudi prihodnja leta.
Pogovarjala se je: Eva Gusel
Vasa Perović: NUK II – Magnet, socialna platforma, živo središče mesta
Pikalo: Letos milijon evrov za pripravo dokumentacije NUK 2.
*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala!