Domače knjižnice: Zora Stančič

»Ampak če bi morala izbrati eno, eno samo knjigo, bi izbrala Aleksandrijski kvartet,« reče Zora Stančič. In v njene oči se prikrade zasanjanost – če poskušamo posnemati slog pisanja v za marsikoga kultnem delu. Še danes se spomni trenutka, ko so jo poklicali iz Trubarjevega antikvariata, kjer je bila vpisana na čakalni seznam, in ji sporočili, da lahko pride po izvod. S svojo rašomonsko strukturo se ji je delo Lawrencea Durrella zdelo nekaj posebnega, nova spoznanja pa je prenesla tudi na vsakdanje življenje in se sprijaznila s tem, da resnica nikdar ni ena sama.

Potem vstane in se usmeri h knjižnim policam, ki v stanovanju, v katerem živita z Damjanom Kozoletom, zasedajo eno celo steno v dnevni sobi, da o regalih v neke vrste delovnem kabinetu na galeriji sploh ne govorimo. Vrne se z izvodom Aleksandrijskega kvarteta v prevodu Mire Mihelič in z naslovnico, ki jo je narisal Savo Sovrè. Eno samo knjigo. Ja, kje pa je še druga, s tretjim in četrtim delom tetralogije? »Najbrž je na nočni omarici, ker sem jo pred kratkim začela ponovno brati. Zanimalo me je, ali jo bom dojemala kaj drugače kot v preteklosti, v svojih dvajsetih, tridesetih in štiridesetih, ko se mi je res zdela nepogrešljiva,« se nasmehne sogovornica. In nato prizna, da se tudi njej Durrellov slog danes zdi nekoliko (pre)obložen in izumetničen. »Ne, danes do te knjige ne čutim več brezpogojne ljubezni, kakršno sem pred leti,« naposled dahne in se nasmehne, kot bi razlagala o kakšni davno razpadli ljubezenski zvezi. Vzdušje za mizo v svetli, sončni kuhinji je ravno prav domačno za zaupne pogovore – o knjigah.

Šestindvajset črpalk in Nič posebnega
Vizualna umetnica, grafičarka z značilnim slogom – kdo ne pozna njenega XX. stoletja?– knjige ne le bere, temveč jih tudi oblikuje. In sama ustvarja: bila je ena prvih, ki je k nam zanesla (tako, da jih je začela ustvarjati) t. i. knjigo umetnika – medij, ki je vzniknil v 60. letih prejšnjega stoletja v ZDA. Začetnik knjige umetnika je Ed Ruscha z delom Twentysix Gasoline Stations (Šestindvajset črpalk), ki prinaša točno to, kar obljublja: umetniške fotografije 26 bencinskih črpalk vzdolž ceste od Los Angelesa do Oklahoma Cityja, kjer je Ruscha odraščal. Zora Stančič je tako izdala Album, Revijo in Avtocenzuro. Nič posebnega ni komentar na vse to, temveč naslov še ene njene knjige, ki ne vsebuje le risb, temveč tudi opombe iz njenega dnevnika. »Uf, napisati knjigo zahteva ogromno dela,« pove in zavzdihne, kot bi ponovno podoživljala vse tisto grebenje po sebi, razmišljanje in razdajanje, ki jih navaja kot nujne spremljevalce knjižnega ustvarjanja. »Pravijo tudi, da je težko posneti že slab film, kaj šele dobrega,« doda in se zareži – o snemanju dobrih, nagrajenih filmov ve marsikaj povedati Damjan Kozole. V tem pogovoru bo prisoten le z nekaj omembami sogovornice, sicer pa je njegova navzočnost na knjižnem regalu neizpodbitno izpričana z dolgo vrsto DVD-jev ter nekaj zajetnimi monografijami o filmu in katalogi filmskih festivalov, ki zasedajo spodnje police.

Kaj je bogastvo
»Odraščala sem v času, ko smo bili vsi približno enako bogati,« pripoveduje Zora Stančič. »Vsi smo imeli podobna stanovanja ali hiše, vsi smo vozili bolj ali manj enake avte. Ampak tisti, ki so imeli doma knjige, tisti so se mi zdeli pa zelo bogati,« se spominja. Pri njih doma knjig ni bilo na pretek, oče, oficir, se je navduševal pretežno nad zgodovinskimi knjigami in pripovedmi o bitkah, ki pri mali Zori niso požele posebnega navdušenja. Deklica je bila zato čisto očarana, ko je prišla na obisk k sošolcem, katerih starši so imeli močno natrpane knjižne regale. Mama nekega prijatelja iz otroštva je delala v Delovi tiskarni – kaj je bilo sijajnejšega kot vsakovrstne knjige, ki so jih tam tiskali in jih je njegova mama prinašala domov, mala Zora pa si jih je na obisku smela ogledovati. »In če so imeli ljudje poleg obilice knjig na stenah še slike – za tiste se mi je pa res zdelo, da sodijo v elito!« pribije sogovornica in vsem se nam usta nehote zavihajo v nasmeh. Najprej iz čistega veselja – zato, ker je deklici, ki si je želela knjig, uspelo uresničiti svoje otroške sanje. Potem pa zaradi cinizma, ki človeka preplavi, ko se zave, da se je vrednostni sistem odtlej korenito spremenil in da obilica knjig danes ni več znamenje kakšnega posebnega bogastva. Oziroma da se to dvoje celo izključuje … Čeprav še vedno velja trditev, da je med knjigami in duhovnim bogastvom neposredna povezava. »Ne razumem, kako lahko ljudje živijo brez knjig in drugih drobnih stvari, ki dom delajo dom in ne nekakšen showroom,« pravi Zora Stančič.

Knjižni hrbti proti Krimu
Knjige v njenem domu tako rekoč gospodujejo: zavzele so celo steno v dnevnem prostoru. Z druge strani jim konkurenco dela balkon s prekrasnim razgledom na Krim. Kakšen zaveden hribolazec bi morda zaljubljeno zrl v ta vršac, ki nepreklicno zakoliči rob Ljubljanske kotline, nas pa so veliko bolj pritegnili knjižni hrbti. Zvečine so zloženi drug poleg drugega, navpično, brez na prvi pogled zaznavnega reda, vsaj ne takega, ki bi se ravnal po vizualnih zakonitostih. Kvečjemu so v istem predelu knjižne omare, ki sta jo zasnovala Katjuša Kranjc in Rok Kuhar, včasih zložene knjige s podobno vsebino ali istih avtorjev. Prej omenjena arhitekta sta zrisala tudi t. i. delovni kotiček na galeriji nad dnevno sobo, kjer se knjižni regal nadaljuje, le da ga poseljujejo skoraj izključno knjige, ki jih pri svojem delu potrebuje eden ali drugi od obeh umetnikov. »Tako Damjan kot jaz imava strokovne knjige še v službi,« pravi Zora Stančič, ki zadnja leta predava na ljubljanski pedagoški fakulteti in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.

O čem govorimo, ko govorimo o knjigah?
»Knjige so bile v mladosti moje učiteljice: ker smo doma govorili bosansko, sem se iz knjig učila tudi slovenskega jezika,« pripoveduje gostiteljica, medtem ko – za zdaj še z očmi – občudujemo knjižno omaro. Knjige na njej so vseh starosti, od najnovejših do malce starejših, obrabljenih in obledelih naslovnic. Toda vse so se večinoma postarale kar pri njih doma in jih ni kupila v kakšnem antikvariatu, pojasni. »Nimam kakšnih posebnih zadržkov do starih knjig, a saj tistih dvajset ali petindvajset evrov, ki jih daš za novo knjigo, vendar ne more biti izgovor. Si pač ne kupiš čevljev ali ne greš na večerjo, stvar prioritet.«

Včasih je prirejala celo nekakšne literarne večere v prijateljskem krogu, na katerih se je pogovor sukal okoli izbrane knjige. »Knjige nas povezujejo,« meni. Kako resnična je njena trditev, si moramo priznati že kakšnih pet minut pozneje, ko spone vljudnosti popustijo in opazovanje preraste v dotikanje: s prstom potujemo po knjižnih naslovih in se pogovarjamo o tem, kaj je kdo prebral, kaj mu je bilo všeč in kaj je z gnusom odložil že po nekaj straneh, katera knjiga mu je tlakovala pot v odraslost in zakaj … Od Paula Austerja do Schwabovih Antičnih pripovedk, od Istorije umjetnosti do kuharskih knjig, od Aleksandra Hemona do Agathe Christie – trije ljudje, pretežni do popolni neznanci, si mislimo, da se pogovarjamo o knjigah, v resnici pa se pogovarjamo drug o drugem.

Napisala: Agata Tomažič
Fotografije: Jošt Franko

Prispevek je bil prvotno objavljen v časopisni izdaji Outsider: Arhitektura v sozvočju, spomladi 2019.

Podprite nastajanje vsebin z naročilom na revijo:

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja