Kakšna so bivališča pisateljev? Se njihov bogat notranji svet in lucidno branje družbe okrog sebe zrcalita tudi v njihovih lastnih dnevnih sobah in spalnicah? Si pisatelj sploh lahko privošči, da naseljuje nekaj tako konvencionalnega, kot je kuhinja, hodnik ali celo stranišče? Na Outsiderjevi spletni strani smo v preteklosti že preverili, kako je bival eden najbolj kritičnih avstrijskih modernističnih pisateljev Thomas Bernhard (ki se je, paradoksalno, na podeželju skozi arhitekturo svojih hiš vživel ravno v najbolj filistrsko okolje avstrijskih malomeščanov, ki jih je v svojih delih najbolj kritiziral), ob Noči čarovnic pa smo povzeli tudi nekaj nasvetov o notranji opremi, ki jih je s svojimi bralci pred skoraj dvema stoletjema delil oče detektivskega romana in grozljivih zgodb Edgar Allan Poe. V naših logih pa je povezava med arhitekturo in notranjo opremo ter pisatelji še precej bližja kot marsikje drugje. Navsezadnje so obiski domačij in hiš slovenskih pisateljic in pisateljev stalnica šolskih učnih načrtov že skoraj sto let. Zaradi siceršnjega zanemarjanja in uničevanja arhitekturne dediščine in njenega inventarja so kmečke izbe, grajski saloni in meščanske jedilnice nekdanjih literatov pogosto edini avtentični stik z bivanjsko kulturo preteklih dob. Si predstavljate, da bi bodoče generacije o bivanjskih standardih naše dobe sklepale samo po rekonstrukcijah delovnih sob blogerjev in vlogerjev?
Spominska soba Ivana Cankarja. Vir: Arhiv MGML
Lansko leto je bilo menda posvečeno Plečniku, pred nekaj dnevi pa smo vstopili v novo, Cankarjevo leto. Zato morebiti niti ni napačno, če nekaj pozornosti posvetimo prostorom, v katerih je bival in delal naš največji pisatelj, do katerega imamo še vedno vsaj tako ambivalenten odnos, kot ga je imel za časa življenja tudi sam do svojega okolja. Mimogrede: sobe, v katerih je živel, niso edini pisateljev stik s svetom arhitekture in likovnih umetnosti. Znano je, da je bil Cankar precej dober risar in tudi svetovljanski umetnostni kritik (njegova kritika Zajčevega spomenika Prešernu je ob sodobni inflaciji postavljanja obeležij še vedno vredna branja). Manj znano pa je, da bi arhitekti v drugačnih okoliščinah v njem lahko prepoznali poklicnega kolega; Cankar je na Dunaju namreč začel (in kmalu tudi opustil) študij gradbeništva. Mislim pa, da niti inženirjem niti slovenistom ni zelo žal, da pisatelj v sebi ni našel dovolj veselja in discipline za študij. Nihče ne dvomi, da bi bili brez Hlapcev in Pohujšanja bistveno siromašnejši. Obenem pa raje niti ne pomislim, kakšen bi bil most, ki bi mu Cankar izdelal statični račun.
Če na Cankarja zato ne pomislimo ob prečenju rek, pa se mu nezavedno poklanjamo z enim izmed pristnih ljubljanskih obredov – nedeljskim pohodom na Rožnik. Čeprav je v zadnjih desetletjih takšno družabno romanje postalo precej podobno nekakšnemu tranzicijskemu odvodu (malo)meščanske promenade, pa je starosvetni gostinski vrt med cerkvijo in gostilno s čajem z rumom in flancati na lesenih mizicah še vedno odmev Rožnika izpred stoletja. Takrat je bil Ivan Cankar med Ljubljančani malce posmehljivo, malce pa biblično znan kot Princ na gori. K slikovitemu literarnemu boemu so zahajali prijateljski umetniki in kritiki, zanesenjaški dijaki in občudujoče gospodične. Pisateljev kip in spominska soba sta otipljivi ostalini tistih sedem let, ko je Princ stoloval nad Ljubljano – zato obiskovalcem ne gre preveč zameriti, če ne vedo, da Cankar sploh ni stanoval v malem objektu, kjer je danes njegova spominska zbirka. Svojo sobo je imel na podstrehi glavne gostilniške hiše, muzejska stroka pa je današnjo sobo izbrala zaradi lažje dostopnosti. Tudi pohištvo v njej ni avtentično –zanamcem se je ohranilo le nekaj osebnih predmetov, ki so razstavljeni v vitrini, medtem ko oprema predstavlja standardno kamro iz preloma stoletja – Thonetovi stoli iz upognjenega lesa, altdeutsch pisalna miza in neobaročna postelja. Vse povprečno in serijsko pohištvo svojega časa. Čeprav pravih podatkov o avtentični opremi nimamo, je izbira pravzaprav povsem posrečena. Cankar je s svojim nenehnim menjavanju bivališč v resnici bolj kot na tradicionalnega pisatelja spominjal na sodobnega couchsurferja, prekarnega delavca, blodečega zdomca, pišočega proletarca, svobodnega umetnika (le da mu prispevkov Avstro-Ogrska ni plačevala, na njene stroške pa je bival samo dvakrat, pa še to v zaporu). Pred stoletjem je imel pri sebi nekaj thonet stolov in nalivno pero – danes pa bi imel v lasti nekaj kosov iz Ikee in laptop.
Spominjam se na svoje izbe s toliko prisrčnostjo, kakor na svoje prijateljice in ljubice. Na vas, ljubice, se spominjam zdaj, ko se poslavljam od poslednje. Komaj da si upam še pogledati na mizo, na stol, na stene; težko mi je srce, da se Bog usmili.
Na mnogotere duri sem potrkal, mnogotero ljubeznivih prijateljic je postiljalo popotniku. In na vsako posebej se spominjam s smehljajem in s pritajenim vzdihom. Zakaj več kakor prijateljica in več kakor sama ljubica je človeku gola stena, na katero je v samotnih urah pisal svoje tihe misli, tiste, ki jih drugače ni razodel nikomur.
Grem po ulici, pa se mi zazdí, da me je poklical, povabil iz temne veže prijateljski glas. »Kaj si že čisto pozabil name? Stopi na prag, pozdravi z besedo vsaj!« Kos življenja je shranjen tam, bo shranjen na vekomaj; kdorkoli bo tam spal, se bo vzdramil ponoči ter bo slišal besede, ki jih bo razumelo njegovo srce.
Moje izbe niso bile domovi, postaje so bile. Dom je popotniku samo eden. Nanj mislim zdaj, ko se truden in do kraja vdan poslavljam od poslednje postaje. Srce občuti na svojem nezmotljivem dnu, da je poslednja. Pozno je pod noč, težko, da bi bile duri še kje odprte. Veselo pozdravljena, hvaležno blagoslovljena, zadnja prijateljica! Dolgo in težko bom spal, hudo bom sanjal; toda spal bom domá.
(Ivan Cankar: Moje izbe)
Gostilna na Rožniku v Cankarjevem času
Cankar je torej morda zadnji v vrsti naših literarnih boemov in obenem prvi sodobni kreativec. Nenehno je menjal kraje, mesta, ulice, bivališča, sobe – in skupaj z njimi tudi ljudi okrog sebe. Vendar pa je bila lahkotnost sprememb in nenavezanost na posvetne dobrine samo navidezna. Ko se je sredi prve svetovne vojne zaradi sporov z novim gospodarjem gostilne na Rožniku izselil in sestopil s svoje ljubljene gore proti mestu, kjer je nato kmalu umrl, je spisal ganljiv poslovitveni spis Rožniku in svoji izbi na njem, ki mu je bila dom bibličnih sedem let:
Pobegnil je v svojo izbo, zapahnil je duri, zastrl okna. Stene so bile že čisto gole; velike štirioglate lise so razodevale, kje so prej visele slike v okvirjih. Drugače je ostalo vse, kakor je bilo, pa vendar je dihalo iz vsakega kota nekaj tujega, mrzlega, praznega in hkrati neizmerno otožnega, da bi se človeku stisnilo srce od strahú, kakor otroku sredi mračnega gozda. Komaj je stopil Evstahij v izbo, so oživele te gole stene in izpregovorile naglas, zgenile so se velike štirioglate lise; podobe cvetic, na grobo napleskane na omet, so zadobile čudna lica, ne človeška in ne živalska; izza rdečega divana, izpod mize je zašepetalo pritajeno, pogledalo z napol zatisnjenimi, mežikujočimi očmi; odeja na postelji se je tiho premeknila, kakor da bi se kdo skrival pod njo; na zastrto okno je narahlo potrkalo in Evstahiju se je zdelo, da se je onkraj zagrinjala prikazala senca ter izginila.
(Ivan Cankar: Ob selitvi)
Napisal in odlomke izbral: Miloš Kosec
Podprite nastajanje neodvisne tiskane revije in spletnih vsebin Outsider z naročilom!
