Terezi in njeni noni v spomin objavljamo kolumno iz 21. števillke Outsiderja (pomlad 2020)

Jaz imam nono. No, sej jo ima marsikdo, ampak moja je moja. Moja nona ima 50 let več kot jaz in živi sama na meji z Italijo. Živi v ogromni hiši z vrtom, v bistvu je kr park, in v tej hiši je odraščal tudi Stanko Vuk. Hiša, v kateri so Elvis Jackson snemali spot. To se nona kr sama vse zmeni. Lani je bila v dveh dokumentarcih, letos je štirim rekla: »Ma, se ne ghram več tegha. Jemam tudi jaz svoje lete.« Ja, nona je od hudiča. Tri leta nazaj se je zbudila v tej ogromni hiši, si popravila dentiero, dala haljo nase in se odpravila proti kopalnici. Očitno je spet sanjala o svojem pokojnem sinu in vsa zmedena šla v copatih mimo vhodnih vrat, ne da bi opazila, da so vrata na tleh. Gre po hodniku mimo jedilnice in kr naenkrat zagleda dva bumbarja, kako ji štefnata po predalih. Zdej, eno mene bi kap. Moja 93-letna nona je bla pa tko: »Ma, kej pej delaste to?« Frajerja sta očitno mislila, da imata z eno dementno starko opravka, al je pa IQ na stopnji deževnika, ker sam dva debila iz risanke A je to lahko prijavita nazaj: »Midva sva kriminalista.« Ma nemoj. In kaj iščeta po noninih predalih? Za drogo ma tablete za pritisk, pa mažo za žile na nogah, za orožje ma pa edino kakšen valjar, s kerim bi mogla glih tedva genija po buči namahat. »Allora, kje so izkaznice?« jima je zasikala nazaj. »V avtu,« jima je sam še uspelo izustit, in fijuuuu, mim nje čez vrata na tleh ven. In sta spizdila. Pol se mi je hvalila, da je še policaj rekel, da njegovo mamo bi direkt infarkt. In v tej hiši, k sta jo hotla ta dva gumpca oropat, sem preživela najlepša otroška poletja. V bistvu bolj v brajdi okoli hiše.

To smo bratranci in sestrične vreščali naokol, se skrivali po vseh drevesih parka in se hodili metat na glavo par metrov naprej v reko Vipavo. Če bi danes prišli otroci s tko modrimi koleni po počitnicah od non nazaj v šolo, bi bli vsi naši starši prijavljeni na CSD, pa še naše none betežne zraven. Če se lahk takim ženskam sploh reče betežne. V tej hiši so živele tud sestre od Stanka Vuka. Ne vse, ampak par. Seveda da so živele, sej je njihov oče zgradil to hišo. In so nas otroke vozile se kopat v Vipavo, v glavnem, veliko smo preživeli z njimi, ena od njih je še botra moja. Zadnjič je bil na RTV dokumentarec Požig. O tržaškem procesu in vse to. In sta bila omenjena tud Stanko in njegova žena Dani, sestra Pinka Tomažiča. In buljim v ekran in kr naenkrat se mi je žarnica v glavi vžgala: »Wow, ženska. A ti sploh veš, kakšne prednike maš?« Ko sem bla majhna in sem poslušala sestre Vuk razlagati o Stanku, me ni zadosti brigalo. Niti se nisem zavedala, da ta folk, k hodi v našo hišo, so razni Milki Matičetovi in Fulvii Tomizze. Stanko je men kot mejhni deloval kot en duh. Vsi smo vedeli, kdo je, poznal ga ni pa nobeden od nas. Vedeli smo, da je bil pisatelj in pesnik, da so njega in Dani neznanci umorili v Trstu, pa da obstaja knjiga Mladoporočenca iz ulice Rossetti. Več kot to pa za nas mulce že ni blo več zanimivo. Škoda. Zdej so sestre Vuk že davno pokojne, sam še moja nona je živa. Ker predniki so pomembni. Večkrat se vprašam, če imam talent za pisanje po Stanku. Če je bil on brat od mojga nonota, torej stric od mojga fotra, je verjetno ta pisateljska žilica tud do mene mal prišla. Al znam pa kr na suh, kdo bi vedel. Dejstvo pa je, da kri ni voda.

In tko smo kot otroci delali poleti galamo okol hiše, dokler se stricu ni odfukal, pa se je uletel ven dret: »Ma, zadosti pej! Bejžte do Vipave, kej ne vidiste, da rabim mir, ker pišem!« Ta isti stric je orglal v cerkvi, cerkev je čist zraven hiše, in midve s sestrično sva se ušunjale gor na kor med mašo. In sva se mu tam hihitale v obraz, njemu je pa, kot se za kolerika spodobi, začela utripat žila na glavi, sam je kr orglal dalje, da ja župnik ne popizdi. Itak me je mel za ateistko, ker razen krsta nisem vidla nč od tega niti od daleč. V njihovih cajtih je mogla it cela vas k verouku, v današnjih pa sploh ne vem, če to še obstaja. In zdej strica že leta ni več in jaz pogrešam njegovo čudaštvo in koleričnost. Zdej, leta kasneje, vidim, kako sva si podobna. Mene tud vse moti, padem takoj ven, predvsem pa: »Dejte mi mir, kadar pišem!« Kdaj se sicer ustrašim, da bom šla tud jaz na Kras, si tam izbrala svojo vejo in naredila vsemu konec. Da ne bom padla še globlje v depresijo. Sej veste, kri ni voda in to so tvoji predniki. In naenkrat me pri noni ni več brigala Vipava, ne modra kolena. Puberteta na višku, jaz sem pa pogruntala, da lahk vsak večer spizdim čez okno iz hiše, grem žurat naokol in pridem proti jutru nazaj notr, kao da sem spala celo noč. Plan je že bil super, dokler ni nona začela gledat svojih hortenzij pod mojim oknom in se čudila: »Ma, kej je pej to? Ma, prov bogh pomaghej.« Vse zmečkano in polomljeno, ko sem za nazaj akrobatko furala čez okno. Pol je najdla še parkrat pobruhane hortenzije, izpustila un svoj »o moj bogh nebeški« in šla klicat fotra, da ma dost hecov.

Vozi to mozoljasto pubertetnico domov. Kle se je pa že začela kazat medgeneracijska razlika. Kako bo nona pri svojih letih hendlala eno najstnico uporniško. In pol sem vedno manj hodila poleti in pol kr naenkrat ne več. Je prepovedal fotr, ker da ji hodim živce uničevat. Da ima svoja leta. Zdej, 30 let kasnej, mi pa govori, da nas bo vse preživela. In zdej, 30 let kasnej, me pokliče nona enkrat na teden in vsakič mi reče: »Ma daj, pridi me malo poghladat. Hmali umrjem.« Ko me pokliče, sem za uro gotova. To ma ziher kakšne specialne italijanske baterije v seb, ker komot bi bla špiker na radiu. To se ne ustavi, ne prideš do besede. Jaz da ne pridem do besede? Ta šok boste redko videli. Sam njej rata. In pogovarjava se k dve frendici. O vsem. In zakaj je tko bistre glave? Ker samo bere. Knjiga za knjigo. Pa ne kakšne Victorie Holt, ta zares literaturo. Moji dve knjigi je prebrala dvakrat, pa še prijateljicam penzionistkam me posoja. Briga njo za vse kletvice in jebade, k jih opisujem, edina pripomba je bla to: »Ta anghleških besedi ne zastopi dobro.« In vsakič mi reče, zakaj še nisem prevedena, da je njej frendica rekla, da to mora bit prevedeno. Pol še mal zaluta v vso familijarno sceno, pa v vojno, pa spet knjige: »Ma si brala ti Sirotu Stinu? Preberi.« Pol ji vedno rečem, da trenutno rajš pišem, kokr berem, in ona je pomirjena: »A ben, pole dobro.« Spet mal vojna, pa dokumentarci, pa kako so takrat doma rojevali in kako se je zaljubila v mojga nonota, ker »ma taku lep je bil u tistih kratkih hlačah«. Po eni uri pogovora, ko že ne čutim več roke od držanja telefona in cvikam, da me je kap, pol prekineva.

In ratam mal žalostna. Zarad življenja. Ker je bedno. Enkrat nas je bilo otrok okoli hiše in po brajdi tok, da smo šli že vsem na živce. Dans ni tam več nobenega otroškega dretja. Samo zvonik iz cerkve slišiš na vsakih 15 minut, ostalo je hiša duhov. Hiša duhov z umorom, k ne bo nikoli pojasnjen. Drugi časi so zdej. Oni so še rojevali in se oplojevali, mi »ta mladi« smo pa mal drugač. In tista sestrična ali bratranec, k jih pa mata, so se pa odselili. Hortenzije so še, ker jih hodi rihtat en Bosanec iz vasi. Tud park porihta. Ampak sej ni več isti brez otroškega smeha in nikol več ne bo. Še zadnji trije Vuki, k smo, noben nima otrok. In tako je ostala nona sama v tisti hiši. Ker tud če maš otroke in vnuke, si v biti na koncu sam. Moja nona. Nona od hudiča. Nona in njene knjige. V bistvu sta ji una dva lika iz risanke A je to popestrila dan. Upam vsaj, da sta ji pustila tablete za pritisk pa mažo za žile na nogah.

Napisala: Tereza Vuk

Objavljeno v Outsider#21