Iz razlage avtorjev projekta (Roberto Zanini, Lara Brmbolić):
Maribor zaznamuje reka Drava, ki mesto razcepi na dvoje, tako da je takoj vidna sestava njegovih delov – zgodovinskega/srednjeveškega, industrijskega ter pred- in povojnih modernističnih posegov. Danes ta velika in pomembna reka nima več tiste moči kot nekoč, ko je bila zaradi izgradnje nove železnice glavna prometna pot za ljudi in material.
Splav, simbol nekdanjega razcveta, je danes treba reinterpretirati na sodoben način in s tem ohraniti identiteto kraja. To dosežemo z uporabo lesa za celotno strukturo in tkanine iz naravnih vlaken za pregrinjalo, ki se integrira v obodne okvirje, s čimer se splav spremeni v sodoben element – paviljon: svetilko, ki osvetljuje temno rečno gladino.
Zahvaljujoč svoji preprosti konstrukciji iz 8 stebrov, ki jih tvorijo 4 pokončni elementi kvadratnega preseka, ki povezujejo splav in pokrov, je paviljon gibljiv in prilagodljiv za različne priložnosti, kot so razprave z gosti, degustacije vin, umetniške razstave, kot majhna plavajoča restavracija, ki se lahko uporablja v času Festivala Lent, pa tudi kot plavajoči kino, ki uporablja površino obodnih okvirjev paviljona kot projekcijsko platno.
Drsne in vrtljive (do 180°) plošče omogočajo različne konfiguracije, bodisi je paviljon popolnoma odprt v lepem vremenu, kar omogoča izmenjavo zvokov in podob z mestom, ali pa se v primeru slabega vremena kot školjka zapre v svetlečo membrano, ki tiste v notranjosti ščiti pred zrakom in dežjem.
Les – lokalen, duktilen in fleksibilen material – se uporablja v različnih oblikah in velikostih, predvsem v strešni predalčni konstrukciji, kar poudarja pomen načel trajnosti in tehnološke inovativnosti. Splav, sestavljen iz vzgonskih tankov, je prekrit z lesenim okvirjem, na katerega je nameščeno vodilo iz pocinkane pločevine za premikanje in rotacijo panelov nad nivojem vode. Paviljon tako postane dematerializiran element, za katerega se zdi, kot da bi lebdel na rečni gladini.