Napisano spomladi 2022
Sem otrok samostojne Slovenije in težko razumem, da se celo ljudje mojih let zadovoljijo z argumentom, da je neka politika škodljiva ali dobra zgolj zato, ker je za določenega politika ali proti njemu. Priznam, da se ob tovrstnih »fajtih« posameznikov in celo inštitutov primem za glavo.
Lahko govorimo o tem, da se z določenimi potezami, ki so ideološke, ne strinjamo, pa da nas moti dikcija posameznikov, ki so pripadniki določene stranke in ki večkrat presežejo meje dobrega okusa. Toda poglejmo tudi dejstva, konkretne številke, izpolnjene zaveze iz koalicijske pogodbe, kot to počnejo v »normalnih« demokracijah.
Pri nas imamo s tem nekaj težav.
Poglejmo na primer mukotrpni boj z epidemijo, kjer so sodelovali strokovnjaki. Med njimi imam nekaj dobrih znancev, poznam tudi njihovo svetovno nazorsko inklinacijo. Kar je bilo naravnost grozljivo spremljati, so bili linč, neokusne izjave, grozilna e-pošta in osebne diskreditacije, celo fizični napadi, s katerimi so bili ti posamezniki dnevno soočeni, zgolj zato, ker so v tako zahtevni situaciji stopili na pomoč ljudem. Mnogi ljudje ob žaljivem odnosu niso niti pomislili, kaj vse ti posamezniki žrtvujejo, da lahko odločevalcem (tudi brezplačno) svetujejo o tem, kaj je v dani situaciji najbolje, da bomo iz krize izšli čim prej. Zakaj takšen linč, usmerjen v nekoga, ki ravna odgovorno? Zato, ker je šlo pač za vlado, ki jo vodi določen politik.
Moj namen ni minimiziranje napak, ki so se dogajale, morebitne korupcije, ki se je odvijala okoli burne situacije pri nabavi zaščitne opreme, ko so bila skladišča prazna. To preiskujejo ustrezni organi in njihovi presoji bom zaupala. Posamezniki pa naj bodo sankcionirani v skladu s tem. Živimo v demokratični državi – čeprav nas indeks demokracije tako kot številne druge članice EU uvršča med države s pomanjkljivo demokracijo, smo se na tej lestvici kljub covidu zavihteli mesto višje kot pod prejšnjo vlado. Najbolj pomenljivo pri vsem skupaj je to, da smo lahko spremljali popolnoma enake ukrepe v sosednjih državah, včasih ostrejše, včasih blažje; v sosednji Italiji je še med poletjem 2020 sredi Benetk mrgolelo vojakov z orožjem. Ne morem si predstavljati, kaj točno bi to pomenilo v Sloveniji, verjetno bi tudi v določenih medijih prebirali, da se spreminjamo ne le v policijsko državo, kot smo med pandemijo večkrat slišali od protestnikov, temveč v vojaško diktaturo. Žalostno je, da včasih ne znamo pogledati le nekaj kilometrov čez mejo.
Tudi nekateri novinarji radi poudarjajo, kako so bili slovenski šolarji med tistimi, ki so bili doma najdlje, skoraj enkrat dlje kot na primer v sosednji Avstriji. Z veliko manj pompa, če sploh, pa se poroča o tem, da je v naši severni sosedi še tedne po tem, ko je pri nas pogoj PCT padel v večini javnega življenja in z odpravo katerega so številne politične stranke izgubile tudi velik del svojega predvolilnega programa, ta še vedno prisoten v skoraj vseh porah javnega življenja. Pa recimo o tem, da necepljeni tam neko obdobje praktično niso smeli od doma. Znova se sprašujem, kakšne naslove bi brali in poslušali pri nas, če bi se zgodilo kaj takega.
In praktično identična situacija se je odvrtela, ko se je začela vojna v Ukrajini. Tako kot dve proslavi – dva protesta za mir in proti vojni, vnovično obračunavanje med koalicijskimi in opozicijskimi politiki, kdo zdaj politizira vojno in vestno sledenje medijev v eno ali drugo smer. Bodimo stvarni, če se na tako majhnem trgu, kot je dvomilijonska Slovenija, pretvarjamo, da barva kapitala, pa naj bo češki, madžarski, ruski ali denar kakšnega slovenskega »oligarha«, ne vpliva, vsaj delno, na uredniško politiko, da to pri poročanju ne igra nobene vloge, potem smo v hudi zablodi.
V državah, v katerih ljudje razumejo, kaj pomeni aktivno izvajati demokracijo, je pluralnost v medijih nekaj popolnoma normalnega.
Kot je na primer za celostno razumevanje geopolitične situacije dobro pregledati vse novice medijev CNN, Fox News, Russia Today in Al Jazeera, in drugih, kar redno počnem sama, če želim imeti vsaj približno uravnoteženo sliko sveta in razumeti, zakaj je nekaj tako, in ne drugače. Kot novinarki mi je zanimivo razumeti, kako posamezniki na različnih kanalih vidijo in razumejo svet, kajti to je podlaga tega, kakšna bodo v praksi njihova ravnanja. Slovenci smo že na splošno zmedeni, ko pride do tega, »kaj početi z demokracijo«: od osamosvojitve se volilna udeležba praktično iz leta v leto znižuje, z več kot 86 odstotkov na prvih volitvah po osamosvojitvi je zdrsnila na le nekaj več kot polovično na zadnjih dvojih volitvah, rekordno nizka pa je bila leta 2014.
Zato upam, da bodo vse te izredne, vojne razmere na različnih bojiščih v zadnjih letih okrepile zavedanje ljudi, kako pomembno je, da odidejo na volitve, oddajo svoj glas in izberejo, v kakšni državi želijo živeti. Ne pa, da se nekateri več časa kot z vsebino in njenimi posledicami ukvarjajo s tem, kako je kdo lahko sprejel določen zakon, in nato gledamo proteste proti posameznim strankam in njihovemu »škodljivemu« ravnanju, novinarji pa prejemamo tudi grožnje, da »bomo že dobili svoje!« in podobno, kot se mi v času predvolilnih soočenj dogaja praktično ob vsaki oddaji.
Morda sem utopist, a verjamem, da bi bilo, če bi predstavniško demokracijo in njene vzvode aktivno živeli tudi v Sloveniji, prostora za jamranje mnogo manj, Slovenci pa bi z malo manj grenkega priokusa, da se nam dogaja krivica, če je na oblasti nekdo, ki ga ne podpiramo, skupne uspehe lahko proslavljali še ob kateri drugi priložnosti kot le ob izjemnih dosežkih naših športnikov.
Napisala: Valentina Plaskan, novinarka, televizijska voditeljica, igralka in pesnica
Objavljeno v Outsider#29: Javni prostor (pomlad 2022)
3 Responses
Če res želite imeti vsaj približno uravnoteženo sliko sveta in razumeti, zakaj je nekaj tako, in ne drugače. potem gotovo ne boste mogli mimo Guardiana, New Yorkerja in Atlanctica.
Zanimiv zapis, predvsem v zadnjem času dobrodošla pridobitev javnega medija. Zakaj pa naj ne bi bilo več mladih nadarjenih ljudi na RTV? Razni komentatorji v odziv pa največ povejo samo o sebi.
Če res želite imeti vsaj približno uravnoteženo sliko sveta, potem najbolj polarizirani mediji sigurno niso dobra izbira in zgoraj našteti mediji prestavljajo ravno to. Dobro razumevanje sveta izhaja iz poznavanja zgodovine, geografije, ekonomije in sociologije nekega prostora in časa, ki se ga skuša razumeti. To je približno tako, kot da bi si ustvarjali sliko samo iz Nove 24 in Mladine. Joj kakšna bizarna slika je to. Enako bizarna je pri zgoraj naštetih medijih.