Ravnikarjeva Nova Gorica v Novi Gorici obstaja samo na bronasti maketi ideje središča Nove Gorice.

Uvodni stavek sem zapletel namenoma, da bi zvenel čim bolj trapasto, da bi samemu sebi lažje dopovedal, da Ravnikarjeve Nove Gorice ni, razen na maketi.

Pred 40 leti je profesor Edvard Ravnikar v članku z naslovom Nova Gorica po 35 letih (AB, št. 68/69, december 1983) sam pojasnil prvotna hotenja in kaj je iz tega nastalo.

»Zgradili naj bi nekaj velikega, lepega in ponosnega, nekaj, kar bi sijalo preko meje, je bilo rečeno. Vsi, od kmeta do najvišjih političnih mest, smo se te misli navdušeno oprijeli. Moderni urbanizem je tako za nas postal tudi orožje v nacionalnem in političnem boju.«

Potem pa direktno v čelo:

»Zidanje Nove Gorice je verjetno najbolj zgovoren primer usode urbanizma v Sloveniji po osvoboditvi, le da bi temu primeru še najlaže rekli tragedija.«

Avtor idejne zasnove in prvega operativnega načrta Nove Gorice se nedvoumno odpoveduje avtorstvu tistega, kar je iz njegove zasnove mesta nastalo.

Bronasto repliko makete Nove Gorice so postavili Ravnikarjevi učenci leta 1998, ob petdesetletnici začetka gradnje mesta.

Največja zasluga, da maketa stoji – ob Magistrali, pred glavnim trgom z monumentalno Glanzovo občinsko palačo –, gre mojemu pokojnemu prijatelju, genialnemu Daretu Poženelu – Slavcu, ki je dal pobudo, in Niku Jurci, ki je idejo izpeljal. Poklopilo se je tisto, kar je Dare vedno poudarjal: niso toliko pomembne ideje, le-teh je veliko, pomembni so ljudje, ki jih uresničijo, teh je pa malo. Rečeno, storjeno. Takratni župan Nove Gorice Črtomir Špacapan je pobudo finančno podprl in projekt je stekel.

Izvesti tako maketo ni ravno mačji kašelj. Najprej je bilo treba maketo narediti v lesu, čim bolj skladno z urbanističnim načrtom in fotografijo originalne makete. To so naredili mojstri in dijaki lesarske šole v Novi Gorici, po naših navodilih. Kako lepa je bila lesena maketa in kako hudo nam je bilo, ko so jo livarji iz Stražišča pri Kranju, tisti, ki so ulili tudi kip papeža Janeza Pavla II. na Brezjah, razžagali na več kosov, da so lahko naredili bronaste odlitke in jih potem sestavili v celoto.

Podstavek iz treh kamnitih monolitov iz treh slovenskih kamnolomov je kot reminiscenco na tri kranjske reke na Robbovem vodnjaku zasnoval naš dober prijatelj Jurij Kobe.

Ob petdesetletnici je Nova Gorica kot verjetno edino mesto na svetu v središču mesta dobila maketo ideje mesta; ne mesta, kakršno je, temveč mesta, kot bi lahko bilo, če …

Ta »če« je večkrat opisana, dolga zgodba, a da se jo opisati tudi zelo preprosto, prav ob dogajanju ob maketi.

Ob šestdeseti obletnici začetka gradnje Nove Gorice je mesto postavilo spomenik graditeljem mesta, brigadirjem, ki so prišli iz različnih krajev Jugoslavije. To epopejo je upodobil kipar Zmago Posega. Tako pojasnjuje svoje delo:

»Kip je nastal iz ideje delovišča. Skupina figur gradi, načrtuje in oblikuje prostor. Posamezni deli kipa so zasnovani kot gmota zemlje, znotraj nje je delovišče; kot bi nek zgodovinski trenutek hotel utrgati iz tal in ga prenesti v sedanjost.«

Obeležje graditeljem, sestavljeno iz treh skulpturnih sklopov na kamnitih podstavkih, so postavili na Bevkov trg, nekaj metrov stran od makete mesta. Logična lokacijska odločitev. Tu so brigadirji, ki so gradili tisto mesto, ki je upodobljeno v maketi.

Ob prenovi le petnajst let stare Promenade so le-to uničili (kaj pa drugega), spomenik brigadirjem pa prestavili ob severno stran občinske zgradbe, v senco, verjetno zato, da bi se brigadirji ne preveč potili …

Zaradi protestov so spomenik brigadirjem potem ponovno prestavili, a ne na prvotno, edino primerno mesto, temveč na slabo čitljivo mesto, med grmovje ob krožišču na Magistrali.

A ker se »v strup preobrača vse, kar srce si sladkega obeta«, se je tudi brigadirjem zgodilo pravilo, ki vlada (ne samo) v tem mestu.

»Drugi mož je tisti, ki odloči, ali bo nadaljeval zasnovo prvega ali jo bo uničil.« Tako je E. Bacon v knjigi Design of cities (Načrtovanje mest) opredelil princip drugega moža.

V primeru Nove Gorice je veljalo pravilo, da drugi mož (ali žena) vedno uniči zasnovo prvega, tretji zasnovo drugega in tako naprej.

O tem profesor Ravnikar pove:

»Z leti se je prvotni koncept začel usodno drobiti, ker vedno novi mestni očetje končno niso več vedeli, za kaj se gre, a tudi potrebnega znanja ni bilo. Odločitve in rešitve so se začele seliti iz rok v roke, s foruma na forum in v vedno večjo samovoljo menjajočih se projektantov.«

Sam bi dodal še, da jim (projektantom) Ravnikarjeva zasnova ni bila intimna opcija, saj so bili učenci drugih profesorjev.

Ravnikarjeva zasnova, je, če malo pretiravamo, big bang, ki hip za tem rodi kaotično vesolje.

Ostale so le slabo prepoznavne sledi velikega poka: brezizrazna Magistrala, občinska zgradba arhitekta Vinka Glanza, travnat trg, šest Ravnikarjevih, delno iznakaženih, »ruskih« blokov in štirje bloki arhitekta Danila Fürsta, bog si ga vedi zakaj tam nekje ob Kornu.

Si lahko predstavljate, kakšna bi bila na primer Magistrala danes, po 70 letih, če bi takrat posadili dve vrsti platan na vsaki strani ulice? Pa jih niso. Raje so sadili smreke, tise, bore, pinje, take in drugačne iglavce, češ, mesto bo zeleno tudi pozimi. Glavni trg je po sklopu naključij in šlamparij k sreči ostal travnik. Lahko se hvalimo, da se je zeleni pohod v Novi Gorici začel že zdavnaj. Namesto mesta v paku smo zgradili mesto v botaničnem vrtu. Tudi to je nekaj!

Princip »drugega moža« velja še danes, ko nekateri prestavljajo središče mesta ob nekdanjo državno mejo med železniške tire in privatne vile na italijanski strani, kot nadgradnjo obeh mest, kot krono skupne evropske prestolnice kulture.

Evropska prestolnica kulture bo čez tri leta mimo, verjetno brez hudih posledic.

K sreči bo ostal enkraten fenomen mest dvojčic, Gorice in Nove Gorice.

Mest dvojčkov, ki se zlijejo v enotno urbano aglomeracijo, je v svetu veliko. Tudi mest, ki jih je razdelila meja, je kar nekaj. Mest, ki jih je generirala meja, pa skoraj ni. Tu sta dve, paradigmatsko različni mesti, eno staro, klasično, in eno sodobno, ki mu je prvi sunek dal prav Ravnikarjev modernistični načrt.

Globalno enkraten urbani fenomen.

Slovenska vlada je na predlog Ministrstva za kulturo leto 2023, med drugim, razglasila za leto arhitekta Edvarda Ravnikarja.

To je izredna priložnost, da Nova Gorica preimenuje glavni trg. Le priimek Kardelj je potrebno zamenjati z Ravnikar. Tako preprosto je to. Edvard Ravnikar je že zgolj z maketo ideje mesta naredil za Novo Gorico več kot Edvard Kardelj s samoupravnim socializmom.

A ker to žal v trenutni družbeni klimi ni mogoče, predlagam, da se vsaj prostor, kjer stoji maketa, preimenuje v ploščad Edvarda Ravnikarja in da se nanjo vrne spomenik brigadirjem.

Napisal: Vinko Torkar, arhitekt
Naslovna fotografija: arhiv avtorja

Prispevek je del serije zapisov, posvečenih stavbam Edvarda Ravnikarja v Ravnikarjevem letu 2023.

*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!