Prišle so zelo potihem, tako rekoč po konicah šapic. Dala bi roko v ogenj, da je še pred petimi leti za njihov obstoj vedel le malokdo; krznarji izvzeti.

Spodaj podpisana je uživala privilegij, da je imela že od otroštva dostop do babičine omare s krznom, kjer so bili sicer najbolj interesantni ovratniki iz kun s steklenimi očesi, pravimi brčicami in režečim gobcem, s katerimi se je dalo čudovito uprizarjati živalski vrt. Plašči in jopiči niso imeli pretiranega potenciala za otroško igro, pa vendar sem, četudi med oštevanjem, kaj le počnem, izvedela, da je med njimi tudi eden iz živali, ki se imenuje »nutrija«.

Beseda se je v meni, tako kot vse, kar se zgodi v otroštvu, zasidrala – in mi pozneje v življenju delala preglavice, ko sem na Hrvaškem prvič uzrla prodajalno srečk z izveskom »Lutrija«. Kdaj sem prvič uzrla nutrije, ne ustrojene in sešite v plašč, temveč žive in veselo migajoče z brčicami, ne vem čisto natanko. Skoraj gotovo sem se v posnetek katerega od osebkov te živalske vrste zazrla na časopisnem papirju, in to pred kakšnimi petimi, sedmimi leti, nekako v času, ko so prišle med nas. Potem je trajalo še nekaj mesecev, da sem prvo zagledala v naravi, in tega se živo spominjam: bilo je na Špici in nutrija je plula s tokom. Na gladini reke je bilo sprva opaziti samo njeno dlako, ki jo je voda lepo česala. Potem pa še radoživ lesk v očeh in navihan gobček s parom rumenih zob. Prisegla bi, da se je prekopicevala in se mi smejala, češ, ujemi me, če me moreš! Ali pa se mi je to samo zdelo, podkovani z vedenjem o prednikih vseh urbanih nutrij, torej tudi te, ki da so se lepega dne osvobodili ujetništva in se s farm, kjer so jih gojili za krzno, odpravili na zmagoviti pohod v prostost.

Legende o izvoru narodov so včasih že na prvo poslušanje zelo pretirane. Navsezadnje tudi pripovedi o Adamu in Evi, praprednikih celotnega človeštva, razumni ljudje ne dojemajo drugače kot v smislu metafore. Ampak pri nutrijah je razlaga tako mikavna, da si ji skorajda želiš verjeti. Mar ni v tem, da se je peščici nutrij spektakularno – skoraj gotovo pa s pomočjo ljudi – uspelo izviti na svobodo in da so se nato prikradle v bližino strnjenih mestnih naselbin, kjer je več hrane, nekaj veličastnega?! Če uzavestiš, da so čisto vse te živali – tudi tiste, ki jih opazuješ, kako se ležerno prepuščajo toku reke, ki se vali skozi mesto – potomke te revolucionarne skupinice, nanje nikoli več ne moreš gledati drugače kot s spoštovanjem.

Nutrije v Ljubljani bivajo vzdolž celotnega vodotoka Ljubljanice, razlaga dr. Davorin Tome z Biološke fakultete Univerze v Ljubljani. Po podatkih slovenskega lovskega portala – nutrije so namreč edina divjad, ki se jo sme loviti vse leto – so poselile obrežja po vsej Sloveniji, poleg Ljubljanice tudi ob Savi, Muri in Rižani. Če jih v Ljubljani opazimo predvsem na Špici, na ozkem prostorčku tik pod Prešernovim trgom in pri Fužinah, je to zgolj zato, ker jih je, kjer vodotok ni zaraščen, lažje videti. Bivališče si nutrije ustvarijo med obrežnimi kamni, kamor se zavlečejo in potem tam v svojem brlogu ždijo – pri čemer se ne držijo ustaljenega urnika in niso pretežno nočne živali, kot denimo bobri, temveč si za počitek v rovih, ki jih izkopljejo v brežinah, lahko izberejo noč ali dan, pravi Tome. Tam tudi vzgajajo svoj zarod, ki ga poležejo nekajkrat na leto. Bivajo tesno druga zraven druge, lahko bi rekli, da v neke vrste kolonijah.

Manj v čast jim je, da so v bistvu – tole gre res kar težko izpod prstov – neke vrste škodljivke, ker izpodkopavajo nabrežja, s čimer dajejo prosto pot poplavnim vodam. V imenu uravnoteženosti bi zato dodala še, da nutrije tega zagotovo ne počno nalašč.

Prvič so jih v Sloveniji v naravi opazili že leta 1937, še poročajo slovenski lovci. Nutrija je sicer tujerodna vrsta – izvira iz Latinske Amerike, ni pa invazivna. Ker ni domorodna, bi za odrasle pripadnike lahko celo rekli, da nimajo naravnih sovražnikov, razlaga Tome. Kar seveda ne pomeni, da se jim ni treba skrivati (zatorej: če to berejo, naj bodo previdne!) pred pripadniki človeške vrste, ki se pogosto ukloni nekemu prastrahu in nad vse tuje in neznano krene z motikami, lopatami in še marsikaterim drugim pripomočkom, s katerim lahko zada usodni udarec pripadnikom te ljubke vrste.

Da so nutrije onkraj svoje rodne južnoameriške celine segle šele v dvajsetem stoletju, in to bolj v drugi polovici, črno na belem dokazuje tudi to, da jih v svojih brezčasnih orisih Domače in tuje živali v podobah ne omenja starosta slovenskih naravoslovnih piscev Fran Erjavec, ki je objavljal v drugi polovici 19. stoletja. Ne, o nutrijah izpod njegovega peresa ni najti niti besedice, čeravno Erjavec popisuje za slovenske kraje nedvomno zelo tuje in neznane živali, kot so kazuar, vombat, kljunaš, rajčica …, če omenimo samo najbolj tuje in čudaške. Tako smo žal prikrajšani za njegove duhovite in včasih kar nekoliko nergaške zapise o značaju in vedenju živali, v katerih Erjavec mimogrede prepoznava lenobo, togotnost in topoumnost – kot bi nekoliko pozabil, da opisuje živali, in ne ljudi …

Tudi zajetna Velika ilustrirana enciklopedija živali (Mladinska knjiga, 2005) je z odgovori na vprašanja, kdo so nutrije, kako se obnašajo in kako živijo, bolj ko ne skopa. Poleg ostalih, že znanih informacij postreže še s stvarnimi podatki, da so nutrije dolge od 47 do 58 centimetrov, rep pa k njihovi dolžini prispeva še dodatnih 34 do 41 centimetrov. Tehtajo 6,5 kilograma. Predstavljene so v poglavju z naslovom Ježevci in drugo sorodstvo, kar pomeni, da sta med njenimi bližnjimi sorodniki – poleg ježevcev – še kapibara, ki je sicer največji znani glodavec, in činčila, ki je podobno kot nutrija zaslovela zaradi svojega kožuščka, ki je bil primerna surovina za krznena oblačila.

Zdi se, da tako nutrije doživljajo podobno usodo kot vse, kar v naše kraje pride od drugod: najprej čudenje, potem pa preganjanje. Toda pri t. i. invazivnih vrstah – oznaka, ki so si jo že prislužile tudi nutrije – se je vedno treba opomniti, da je za njihovo širitev v prvi vrsti kriv človek in da mora zato tudi sam sebi pripisati krivdo za težave, ki mu jih take vrste zdaj povzročajo. Nutrije, ki so jih po nekaterih virih v času gospodarske krize s krznarskih farm v sosednji Italiji celo množično izpuščali na prostost, niso krive, da se v imenu samoohranitvenega nagona širijo, do koder pač lahko pridejo. Zatorej nikar nadnje s krepelcem, ko jih naslednjič vidite, kako s svojimi spektakularno oranžnimi zobmi prežvekujejo odpadno zelenjavo kje ob kakšni reki. Nutrije so tam zato, ker smo jim mi to omogočili.

Piše: Agata Tomažič
Riše: Milanka Fabijančič

Celoletna naročnina

 

Radovedni?
Naročite se na Outsider.

Ena misel na “Agata Tomažič: Nutrije, simpatične porednice

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja