April je mesec krajinske arhitekture. Morda je sedaj pravi čas, da s to rubriko opozorimo tudi nanjo in na krajinarje kot strokovnjake. Mudili se bomo ob urbanih rastlinah. Tistih, ki soustvarjajo urbano podobo naših mest in naselij. Govorili bomo o zelenem kot o nečem, kar je nujno za sožitje ali je celo ugovor grajenemu. Govorili bomo lahkotno in preprosto, a zato nič manj zavzeto in o pomembnih rečeh.

Tokrat izpostavljam najbrž edino urbano vzpenjavko v stari Ljubljani. To je glicinija, ponekod imenovana tudi modri dež (lat. Wisteria), ki raste v tistem grlu, Pod Trančo, ob prehodu Šuštarskega mostu proti grajski vzpetini. Najbrž je niti opazili niste. Tudi jaz je sprva nisem, priznam. Nase je opozorila, ko je te dni zacvetela v nežno vijolični barvi.

Glicinija, listopadna ovijalka, spada v družino stročnic (lat. Fabaceae) in izvira iz Azije. Gotovo ste že sedeli v njeni senci kje pod pergolo na Primorskem. Ali pa ste jo opazili, ko je krasila kraške suhozide, označevala vhode in obraščala kovinske vrtne slavoloke. Poznamo kitajsko (Wisteria sinensis) in japonsko (Wisteria floribunda) glicinijo. Še preden se rastlina olista, jo že krasijo vijolična ali bela (Wisteria sinensis »Alba«) socvetja. Zanimivo je, da »ljubljanske glicinije« dokaj senčna lega prav nič ne moti. Glicinije navadno potrebujejo močno sonce in izredno plodna, bogata, vlažna tla. A kar je še bolj ključno – oporo! Kot omenjeno, je rastlina ovijalka, kar pomeni, da za svojo rast nujno potrebuje oporo, ki jo obrašča z ovijanjem okoli nje. Tako so po svetu nastali mnogi oboki, tuneli in pergole, po katerih se vzpenja in tako v olistanem stanju, še bolj pa v cvetočem, ustvarja fotogenične senčne prostore.

Je pa glicinija kljub svoji estetski vlogi, zaradi katere se najpogosteje odločamo za njeno zasajanje, izredno strupena rastlina. Prav vsi njeni deli so nevarni, posebej za otroke, in nikakor niso primerni za uživanje. Uživanje semen lahko privede do vpliva na delovanje živčnega sistema, slabosti, bruhanja, prebavnih motenj … Zaradi močnega vonja ob cvetenju se izogibamo tudi vnašanju rezanih vej in cvetov v zaprte prostore.

In glicinija bo zibala svoja socvetja in nežno zelene liste v vetru in v dežju in se dalje lesketala v soncu. Naj bo okoli še tak živžav, ona bo vedno tam.

Piše: Marko Klemen

 

Naroči revijo

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja