Janko Petrovec, dopisnik RTV Slovenija iz Rima, je maturiral na United World College of the Adriatic v Devinu pri Trstu, nato leto dni delal kot prostovoljec v Lesotu, potem pa študiral najprej na ljubljanski Filozofski fakulteti in nato še na AGRFT, kjer je tudi diplomiral. Enajst let je bil samozaposlen v kulturi in je sodeloval z različnimi kulturnimi in medijskimi ustanovami, zlasti s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu, Radiem Trst A in RTV Slovenija. Leta 2008 se je zaposlil na Radiu Slovenija: med drugim je bil urednik uredništva razvedrilnega programa, v. d. urednika uredništva za kulturo in urednik oddaj o manjšinah. Leta 2016 je postal dopisnik RTV Slovenija iz Rima, kjer trenutno tudi živi.

**

Janko, kmalu bodo minila štiri leta, odkar si postal dopisnik RTV Slovenija iz Rima. Če me spomin ne vara, se je tvoje dopisništvo začelo zelo intenzivno. Že v prvih dneh tvojega poročanja sta se zgodili dve katastrofi: grozovit teroristični napad v Nici in uničujoč potres v srednji Italiji. Sledila je migrantska kriza. Pa odmevne reforme papeža Frančiška. In nazadnje nepredstavljivo težko trimesečno poročanje iz evropskega epicentra koronavirusa, ki je povzročil največjo družbeno in zdravstveno krizo v zadnjih stotih letih. Če bi lahko v nekaj stavkih strnil vtise, občutja zadnjih tednov, bi rekel …

… da je bilo koronavirusno obdobje novinarsko zelo naporno. Nimam v mislih samo obsega dela, zlasti v prvih tednih, ko so bili ukrepi, sprejeti v Italiji, merilo za vse ostale države, tudi za Slovenijo. Gre tudi za naravo dela, saj je bil naš stik z dogajanjem na terenu močno omejen. Številne večje medijske hiše so v tem obdobju najemale honorarne sodelavce in jih pošiljale na najbolj ogrožena območja. Mi te možnosti nismo imeli, iz Italije sva za RTV Slovenija poročala samo midva s snemalko in sva bila torej nenadomestljiva. Premike iz Rima sva omejila na minimum, strateškega pomena pa so postali stiki na daljavo, intervjuji, tiskovne konference. Zato si bom te mesece zapomnil predvsem po sedenju za računalnikom in po pobalinskih tekaških pobegih, ko sem mestoma prekršil omejitev gibanja na okoliš lastnega doma. 

Kakšno je življenje v Rimu danes?

V Rimu smo imeli letos izjemno lepo pomlad in tudi začetek poletja je s temperaturami še zmeren. Odkar je vlada sprostila gibanje, se je središče mesta ravno dovolj napolnilo. Seveda je vsaj polovica lokalov in trgovin v turističnem delu mesta še vedno zaprtih, gostov od drugod namreč še ni. Zato pa je toliko lepše posedeti ob vodnjaku Trevi ali na Navonskem trgu, ko se okoli nas podijo paglavci za žogo in je, kot da bi živeli na vasi.

Na kakšen način je po tvojih opažanjih epidemija najbolj spremenila življenja Italijank in Italijanov? Življenje tega naroda, ki je pregovorno znan po družabnosti, sproščenosti, radosti …

Italijani so nas vse tuje dopisnike presenetili z veliko mero ubogljivosti in spoštovanja zelo strogih zajezitvenih ukrepov oblasti. Seveda smo večkrat poročali o prekrškarjih, zlasti v zgodnji in pozni fazi epidemije, vendar pa smo v splošnem opazili nenavadno visoko družbeno zavest v državi. V zadnjih dveh tednih, ko je vlada začela spodbujati svobodnejše vedenje (čeprav še vedno ob uporabi maske in spoštovanju varnostnih razdalj), sem večkrat pomislil na daljnosežne psihološke posledice minulih mesecev: če imamo na eni strani lahkomiselne, zlasti med mlajšimi, pa po drugi strani poznam kar nekaj ljudi, ki se še vedno držijo karantenskih predpisov.

Toda tudi med prvimi še nisem videl nikogar, ki bi se poljubil v pozdrav. Če se je na začetku to vsem zdelo nekoliko neobičajno – nič stiskanja rok in objemanja – smo se na to zdaj morda celo preveč navadili.

Ko so družabna omrežja preplavili videoposnetki prepevanja Italijanov z njihovih balkonov, so se marsikomu orosile oči. Bi rekel, da je kultura nekaj, kar tudi v tako kriznih situacijah najde pot?

Kultura je pri Italijanih del njihove nacionalne samobitnosti; z njo se bodo pobahali in jo spoštovali tudi tisti, ki nikoli ne zavijejo v muzej ali na koncert. Toda prepevanje z balkonov je bilo odraz nečesa drugega, namreč potrebe po tesni povezanosti, po družbenosti in družabnosti. Ta je eden od razlogov za širjenje epidemije v gosto naseljenih državah, kot je Italija. Prepevanje z balkonov in vlivanje poguma z zahvalnimi aplavzi zdravstvenemu osebju sta del te potrebe po skupnosti.

Kako je bilo poročati v času epidemije koronavirusa? S katerimi izzivi si se kot dopisnik soočal? Katere poklicne in osebne ovire si moral prestopati v teh težkih tednih?

Nekoč vmes sem na Facebooku napisal, da se pri delu v času epidemije počutim, kot da bi vsak dan šel čez bogato založeno tržnico in nabiral stvari za mineštro, na koncu pa bi mi zmanjkalo denarja za sol. Če je kuhar spreten, bo mineštra dobra – toda soli bo v njej kljub temu manjkalo. Tako nekako je potekalo tudi moje delo: informacij je bilo na pretek, možnosti za njihovo preverbo tudi, stike z ministri, ekonomisti, epidemiologi in tudi bolniki smo s kolegi vsak dan vzpostavljali prek spleta. Naši izdelki so se tako karseda približali resnici, ampak osebne izkušnje je bilo v njih manj, kot bi si želel.

Kako je potekal tvoj tipični delavnik? 

Ob pol osmih za računalnik, preberem poglavitne novice po agencijah, vladne in ostale napovedi dneva, kaj poročajo italijanski časopisi. Uro pozneje pošljem svoje predloge na radio in televizijo ter medtem še preverim kakšno informacijo. Okoli 10h je jasno, kaj me čaka: na povprečni dan bi to pomenilo dva prispevka do kosila, če ne potrebujeta avtorskih posnetkov s terena, pa še eden popoldne. V času epidemije je bilo terenskih snemanj manj, zato pa toliko več neposrednih javljanj v večerni Dnevnik ali Odmeve.

Kako si prihajal do informacij, kako si jih preverjal, kaj za novinarja sploh pomeni delati v tako nemogočih razmerah, ko skoraj ne smeš prestopiti lastnega praga?

Tu so bili osrednjega pomena stiki, ki sem jih vzpostavil v minulih letih: na eni strani gre za dopisnike drugih svetovnih medijev, s katerimi si nismo v konkurenci, saj delamo vsak za svoj trg. Tudi sicer si veliko pomagamo, v zadnjem obdobju pa je medsebojna pomoč postala osrednjega pomena, zlasti pri izmenjavi kontaktov, pri preverjanju novic iz negotovih virov in pri organizaciji skupnih intervjujev s pomembnimi dejavniki krize in njenega reševanja. Po drugi strani pa so zelo pomembni tudi stiki na terenu: zelo pomembno je bilo, denimo, da sem imel v žepu številke znancev iz Bergama ali Milana – in čeprav z njimi nisem mogel posneti televizijskega intervjuja, sem marsikdaj ravno s telefonskimi klici lahko preveril, ali so poudarki kakšnega italijanskega medija ustrezni ali ne. 

Kakšno oviro pomeni za delo novinarja situacija, ko so prepovedani medosebni stiki?

Pri intervjujih na daljavo sem v tem obdobju postal precej spreten, vendar pa brez neposrednega stika ostanejo brez soli. Premolki, geste, pogledi so sestavni del sporočanja, vsega tega pa na daljavo skoraj ne prestrežemo. Toda glede temeljnih informacij tudi na daljavo ni težav.

V tem intenzivnem času si pisal tudi nekakšne dnevniške zapise, ki smo jih mnogi z užitkom brali na tvojem profilu na Facebooku in iz dneva v dan nestrpno pričakovali nove …

Zdaj že lahko povem, da bodo izšli v knjigi, ki bo čez nekaj tednov izšla pri novomeški Gogi. Napisal sem mnogo več zapiskov od tistih, ki so našli pot na Facebook. Prav si povedala, gre za nekakšen dnevnik … Vse skupaj se je začelo z nejevero, z ihtavimi zapisi ob rob ekrana v prvih maratonskih delovnih dneh. Nato me je čedalje več poslušalcev in gledalcev po vseh možnih kanalih spraševalo, kaj se dogaja, ali nas bodo res vse pozaprli v hiše in podobno. Ker nisem imel moči, da bi odgovarjal vsakemu posebej, sem objavil nekaj zapisov, da bi ljudi pomiril. Toda nato so prišli dnevi, ko se je tudi v mojem umu začelo nekaj taliti, pa so na plano izbruhnili spomini na vse strašne nesreče, s katerih sem poročal v minulih letih in ki so tudi na meni osebno pustile rane. In vmes so zapisi o rimski karanteni, o nerodnostih, ki so se zgodile tako meni kot mojim prijateljem, sosedom in znancem. Tako da je nazadnje nastala knjiga, ki ima dva obraza: z enim se smeje in z drugim se joče, vmes pa se včasih zamisli ali se česa domisli. Upam, da vam bo všeč vsaj kakšen zapis iz nje. 

Novinarstvo se je v tem obdobju znašlo pred velikimi preizkušnjami. Veliko je bilo neznank, lažnih novic, teorij zarote. Informacije so se spreminjale iz ure v uro. Vladale so izredne razmere na domala vseh področjih. Veliko je bilo stisk, negotovosti in strahu med ljudmi. Domala ves svet je bil v akutnem stresu. Kakšna je po tvojem mnenju poglavitna vloga medijev v tako kriznih časih? 

Mislim, da smo opravili pomembno nalogo in da smo jo v grobem opravili dobro. Vsaj sam ne obžalujem ničesar, ker sem napel vse svoje moči, da bi se vsak dan s svojimi prispevki kar najbolj približal resnici. V času poplave informacij so izjemnega pomena izobraženi, izkušeni in delavni novinarji, ki vedo, kje preveriti informacije, ki pa znajo tudi brez preverbe oceniti njihovo verodostojnost. Pred tednom dni, recimo, je po Italiji zaokrožil odmeven zapis, da pri koronavirusu ne gre za virus, ampak za bakterijo. Sem izgubljal čas s preverjanjem te informacije? Ne, zavrgel sem jo, takoj. Nato se je našel direktor zasebne klinike iz Milana, ki je odmevno razglašal, da je novi koronavirus klinično mrtev. Sem izgubljal čas s preverjanjem te izjave? Ne: z izkušnjami in znanjem sem ocenil, da gre za ihtavost zdravnika, ki se hoče čim prej vrniti k operacijam, ki bodo znova omogočile zaslužek. In tako dalje, seznam je predolg. 

Veste, ko sem kot študent zahajal v diskoteke, sem imel svoje najljubše didžeje: zaupal sem jim, da bodo med tisočerimi skladbami znali izbrati tiste, ki me bodo spravile v dobro voljo, tudi če jih ne poznam. Dopisniki smo nekakšni didžeji informacij: vsak dan se znajdem pred kupom kock, moja naloga pa je, da izberem samo najpomembnejše in iz njih naredim svoj poldrugo minuto dolg prispevek. Tako iz dneva v dan ustvarjam mozaik informacij, iz katerih si lahko poslušalec, ki mi zaupa, ustvari svojo podobo o Italiji. Novinarji smo tukaj zato, da z znanjem in izkušnjami nenehno kritično tresemo sito informacij, nato pa tisto, kar na njem ostane, preverimo in povežemo v zgodbo. Tega ne zna noben algoritem na družbenih omrežjih. 

Kje vidiš največje težave sodobnih medijev in kje priložnosti?

Na to vprašanje sem nepripravljen. Vsekakor menim, da morajo biti naši izdelki lahko dostopni. Nekdo, ki ga zanima, kaj se, recimo, dogaja z italijansko vlado, bo v Google vtipkal »Conte« ali »Italija«, nato pa se bo naslonil na zadetke, ki so mu na voljo. Če med prvimi zadetki ni kredibilnih novinarskih izdelkov, je to problem, nad katerim bi se morali zamisliti.

Čisto osebno pa se mi zdi največji problem sodobnih medijev obsesija s komentarji. Jaz tega preprosto ne razumem – ne razumem potrebe medijev po komentarjih njihovih odjemalcev. Veste, moj radijski ali televizijski prispevek, ki se pojavi na spletni strani RTV Slovenija, je plod dolgoletnih izkušenj, študija in sprotnega nabiranja znanja ter pogosto večdnevnega dela. Potem pa se pojavi tam in vsak anonimnež, ki se dolgočasi na kavču, lahko pljune vanj. Meni se zdi to ponižujoče, takšne interaktivnosti ne maram. 

Tudi sicer ne razumem te splošno razširjene potrebe po izražanju lastnih stališč in mnenj, recimo po Twitterju. Od kod je to vendar prišlo? Jaz čisto spodobno živim, tudi če urbi et orbi ne razglašam, kaj si mislim o kakšnem politiku. Saj vendar nisem strokovnjak za vse! Zakaj bi bilo torej moje mnenje sploh merodajno? Da niti ne omenjam, da glede marsičesa sploh nimam nobenega mnenja. Pa se mi s tem ne zdi nič narobe. 

Digitalizacija sveta in naših življenj je neznansko spremenila našo realnost, naš način dojemanja sebe, drugih in okolice. Ne nazadnje je korenito spremenila tudi način delovanja medijev, novinarjem pa pred nos pomolila velike izzive. Še vzameš v roke časopis ali raje bereš z ekrana? 

Ne diskriminiram ne enega ne drugega. Pri leposlovju mi je postal ekran bralnika mnogo bolj domač, zlasti zaradi praktičnosti. Kadar je branje študij in zahteva zapiske, podčrtavanje in zavihke, imam raje papir. Podobno pri časopisih: naročen sem na dva spletna časopisna portala in še na en pregled tiska, kar mi vsako jutro vzame uro. Toda večkrat na teden kupim tudi tiskane časopise, zlasti revijalni tisk.

Med epidemijo si dnevno poročal o nenehnem naraščanju smrtnih žrtev, pa vendar si ohranjal nekakšen optimizem, celo humor. Od kod si črpal vso to energijo?

Iz teka, spanja in hrane. Res. Zelo rad jem in v hrani neizmerno uživam. Potem: doslej nisem imel težav z nespečnostjo in zjutraj se zbujam kot zajec – takoj lahko začnem delati. In rad tečem. Vsak teden vsaj trikrat odtečem med pet in deset kilometrov. No, toliko o energiji.

Glede humorja pa je takole: včasih je potreben, kot so potrebne včasih močne besede in včasih tudi kakšen pridevnik, ki sicer pogosto moti vsakodnevno informativno poročanje. Vsaka neobičajnost v običajni informativni oddaji poslušalca ali gledalca potegne za uho, zato pozor: to so sredstva, ki jih novinar ne sme uporabljati prepogosto, temveč samo takrat, kadar novica res zahteva izpostavljenost.

Spominjam se televizijskega prispevka z viška epidemije, v katerega sem povezal različne jezljive izjave italijanskih županov s spletnih omrežij. Nekatere med njimi so bile na robu obešenjaškega humorja, toda izhajale so iz hude stiske, v kateri so se znašli občinski oblastniki. Danes lahko rečem, da je bil to tvegan prispevek, toda gledalci so ga vzeli za del mojega večtedenskega informativnega loka, v katerem sta prevladovali brezupnost in tragedija. Vendar pa je ravno ta prispevek odprl špranjo, ki smo jo v najtemnejših dneh vsi potrebovali.

V tvojem slikovitem in v mnogih pogledih izjemnem dopisniškem poročanju je opaziti veliko pravih, dobrih zgodb. Italija je ena sama zgodba, najbrž jih ne bo zmanjkalo?

Tiziano Terzani, legendarni dopisnik Der Spiegla iz Azije, je svojčas napisal: »Rudnik je tam, kjer si. Loti se dela in koplji.« To je bil edini nasvet, ki ga je dal kolegom novinarjem. Jaz se tega držim – in v Italiji resnično nimam nobenega izgovora, da se ne bi.

V preteklosti si sodeloval tudi s tržaškim Radiem Trst A, dolga leta si tudi živel v Trstu. Kako si še povezan z Italijo? Kaj te veže na to deželo?

V Italiji sem maturiral, in tisto štipendijo za mednarodno šolo v Devinu pri Trstu je zagotovila Italija. Nato sem se sedem let pozneje, leta 1997, vrnil v Trst in tam ostal enajst let. V tistih letih sem delal predvsem v Slovenskem stalnem gledališču, novinarstvo je bilo takrat še moj drugi poklic. Čeprav sem delal v slovenščini, me je tudi v tistih letih plačevala po večini Italija. Tako da me na to državo veže že hvaležnost za vsa ta leta, ko me je šolala in živela.

In potem so tu številni ljudje, ki sem jih spoznal, pa lepota te države in bogastvo njene kulture. Tudi gastronomija, seveda, ki ni na zadnjem mestu!

V Sloveniji je v zadnjem obdobju v javnosti veliko govora o tem, da država pozablja na kulturo in umetnost ter ustvarjalce, ki so se znašli v krizi. Mnogi so razočarani in jezni. Vrstijo se protesti. Kako se s tem vprašanjem soočajo v Italiji, ki slovi po svoji kulturi in umetnosti? Kakšna je vloga kulture in umetnosti po obdobju koronakrize v Italiji? Se je zmanjšala, povečala, pomeni priložnost?

Trenutno gre predvsem za to, da se kulturna panoga znova požene v tek. V Italiji je velik del kulture tržne narave, od nje je odvisna tretjina turističnega obiska. Težko si predstavljam, da bi se raven umetniške proizvodnje v kratkem še dvignila, čeprav osebno menim, da se kultura v Italiji preveč opira na dediščino in premalo na sodobno umetniško produkcijo, toda hkrati se zavedam, da obilje zgodovinskih spomenikov v Italiji zahteva bistveno večji delež razpoložljivih javnih sredstev. Toda kulturo v Italiji razumejo mnogo širše kot v Sloveniji, del nje je tudi vsa kreativna industrija, ki pa je odvisna od trga.

Če bi primerjal življenje in delo v Sloveniji in Italiji, katere specifike bi izpostavil? 

Slovenija je sistemsko mnogo bolj preprosta in lažje berljiva država, Italija pa novinarju postreže z mnoštvom vzporednih sistemov in vzvodov odločanja. Zato Italija tudi po letih ukvarjanja z njo preseneča in postreže z rešitvami, ki jih opazovalec sprva ne razume. Tu je poznavanje vzporednih centrov moči osrednjega pomena, mnogo bolj, kot to velja za Slovenijo.

Tudi življenje je preprostejše v Sloveniji. Tu imam v mislih zlasti javno upravo in podobne sisteme, ki so v Sloveniji mnogo bolj preprosti in tudi učinkovitejši. 

Si morda z distance odkril kaj takšnega, kar je v Sloveniji zares dobro, pa se tega morda niti ne zavedamo?

Vsekakor kakovost življenja. V Sloveniji jemljemo življenje sredi narave in delo v mestu kot nekaj samoumevnega, toda v državah, kjer je večina prebivalstva urbanizirana in živi v velikih mestih, še zdaleč ni tako. In potem je tu javna uprava, kot že rečeno. 

»Rim je mesto originalov. Tu so postavili številne temelje evropske kulture, umetnosti, prava in verstev. Zgodbe ležijo na vsakem vogalu in čakajo, da jih kdo pove,« si dejal v kratkem intervjuju na začetku svoje dopisniške poti. V tem času si povedal veliko zanimivih zgodb in nam na poseben način približal dogajanje v sosednji državi. Kaj te je najbolj navdahnilo? Kaj se te je najbolj dotaknilo?

Oh, veliko stvari. Morda ta italijanska čustvenost, ki je hkrati najboljše in najslabše v tem narodu.

Kaj te je v teh štirih letih kot dopisnika najbolj zaznamovalo? Kakšna so bila tvoja pričakovanja in kaj od njih se je uresničilo?

Ko sem odhajal v Rim, mi je marsikdo namignil, da me čaka »dolce vita«, sladko življenje. Resnici na ljubo je bilo tega v teh štirih letih še najmanj. Glede na pričakovanja mi delo vzame bistveno več časa, za kar sem v določeni meri kriv sam. Kot si omenila prej, rad pripovedujem zgodbe, ki niso nujno dnevnoinformativnega značaja. Toda po njih lahko posežem šele takrat, ko je dnevnoinformativno poročanje končano. 

Najbrž so me najbolj zaznamovala poročanja z nesreč, kot so bile teroristični napad v Nici, potresi v osrednji Italiji, suše, padec viadukta v Genovi in vsa ta migrantska kriza.

Življenje se počasi vrača v normalnost, na ulice in trge. Junij, ta čudoviti mesec dolgih dnevov in toplih poletnih noči, je prišel. Se veseliš prihodnosti? Morda oddiha, počitnic? Kakšni so tvoji načrti, cilji, želje? 

No, vsekakor me preganja obilica lanskega dopusta, tako da bo vsaj nekaj od prihodnjih tednov moralo biti prostih. Delovnih ciljev in nalog imam še kar nekaj, a kot rečeno: najprej, kar je nujnega, in šele potem tisto, kar si morda ob tem zaželim.

Pogovarjala se je: Tita Mayer

Foto: Iris Rupnik

Objavljeno v Outsider#22