LILI SANELA SE OPOGUMI, POTEM PA POLINEZIJSKI DREVESNI TULIPANI OPRAVIJO SVOJE ZEMELJSKO POSLANSTVO
Mariela Žašler je dežurna – to pomeni, da sta z Robinom Gradom spet na vrsti za nočno službo aka. sama v biroju, kar je še kar brezveze. Kot ponavadi ju Lu Lovecroft ob desetih zvečer zaklene v biro, potem pa odide po svojih opravkih. Zakaj Lulu Lovecroft še vedno dela v Vitruviusu, zakaj je kljub sumljivim dejstvom, s katerimi je povezana, še vedno na prostosti in zakaj se ji ni treba na noben način umikati pred roko oblasti? Višji inšpektor Paddy Scotch je suspendiran, zdi se, da s primerom Kokon se ne ukvarja nihče več, da je nepreklicno zaključen. Ker je primer Kokon nadaljevanka s presenetljivimi preobrati, primer seveda ni zaključen, vseeno pa je že zdaj jasno, da bodo mlini pravice tokrat mleli zelo počasi.
Mariela Žašler in Robin Grad sta preskrbljena s hrano in alkoholom, vendar je to plačilo slabo, če upoštevamo dejstvo, da je na njuna cocoblueja od Stirlinga ravnokar priletel še eden od neskončnih fajlov na temo standardnega okusa srednjega razreda, ki ga je treba predelati do jutra. Ker nihče od Hagenbohmov ne more imeti pojma o okusu srednjega razreda, bi bilo vseeno, tudi če bi si izpisala samo nekaj iztočnic iz kazala, razlike ne bi nihče opazil. Vendar je Mariela Žašler kot vsi nesamozavestni idealisti pri svojem delu rada temeljita, poleg tega pa so cocoblueji v Jesenskem salonu povezani s centralnim v Stirlingovi pisarni: tako lahko šef ves čas spremlja, koliko službenega časa pastirci preživijo na družabnem omrežju Fatima: tveganje ni priporočljivo. Od pripravnikov sta skoraj vedno dežurna Mariela in Robin: Peter Bram je od nadležnega opravila čudežno opravičen, zakaj pa je opravičena Lili Sanela, mi sploh ni treba posebej razlagati.
Kljub temu da Mariela Žašler in Robin Grad ponoči navadno delata v ekskluzivnem dvojcu, pa se danes ob 4.10 zjutraj, ko se Mariela ravno odpravlja v čajno kuhinjo po novo steklenico Jean–Rémyja, Robin Grad pa si z žepnim skalpelom brusi očesno lečo in skozi okno opazuje prve sončne žarke, skozi vhodna vrata biroja opoteče prav Lili Sanela.
– Lili Sanela!
– Kaj naj??
Potem ko Mariela in Robin izrečeta običajne fraze, ki izražajo presenečenje, ker se je sodelavka prikazala ob tako nenavadni uri, se pozanimata, kako je prišla skozi vrata (z rezervnim ključem, najmanj deset jih visi ob glavnem vhodu vile Križ in Karolina), posedeta Lili Sanelo v Jesenski salon in jo mogoče malo zaskrbljeno, zlasti pa iz občutka dolžnosti vprašata, kaj je narobe, jima Lili Sanela razkrije srce. Kot naslovnika za izpoved sta še kar neverjetna izbira, a Lili Sanela ne more več molčati. Pozabi na Marielo in Roudavskega, pove vse, kar jo teži: začne pri Klementinini izpovedi, konča pri vampirju. Poslušalca zgodbo na primernih mestih prekinjata s primernimi odzivi in tudi Mariela začasno pozabi, da se z Lili Sanelo ne razumeta. Ko Lili Sanela konča, se strinjata, da jo bosta zjutraj spremila v bolnišnico, kjer bo svoje védenje (pogum velja!) končno zaupala tudi družini.
A naslednje jutro je Alma Gris Hagenbohm ravno v pripravah na prvi poskus operativnega odstranjevanja zajedalca, ki se je prisesal na njeno aorto, zato za pogovor ni dosegljiva. Lili Sanela, Mariela Žašler in Robin Grad čakajo v čakalnici za družinske člane. Povsod je veliko bolnišničnih sladkarij in vaza s sivimi polinezijskimi drevesnimi tulipani, ki jih je zadnjič prinesel Roudavski. Vstopi Peter Bram, tudi on prinaša šopek polinezijskih drevesnih tulipanov, te izredno priljubljene bolnišnične rastline, le da so njegovi rdeči, saj je prišel na obisk k svoji ljubici.
– Kaj pa vi tukaj?
– Lili Sanela bo Almi povedala, da v resnici ni njena hči.
– ?
– Saj mami to že vé, samo povedala ji bom, da tudi jaz vem. In da moramo skupaj rešiti Klementino.
– Nič mi ni jasno, sem kaj zamudil?
Peter Bram vzame piškot, ga pojé, izbulji oči, čez zrkla mu pade nenadna bela slepota, opoteče se, zagrgra, se zapeni okrog ust, pade na hrbet, njegove oči so še vedno odprte, brezciljno iztegne roko, se zastrmi v Marielo, Lili Sanelo in Robina, oni ga nemočno gledajo, trenutek je prekratek, da bi se odzvali, Peter Bram iz ust pljune kri, z glavo zaniha nazaj, izpusti še en nedefiniran zvok in umre.
