Najbrž je prvi znani nebotičnik v zgodovini babilonski stolp. Ta sicer ni bil nikoli dokončan, ker naj bi se bog, ki so ga želeli graditelji stolpa doseči, tako razjezil, da jim je zmešal jezike in s tem preprečil dokončanje tega prvega primerka stavbne tipologije nebotičnika. Kasneje je bilo dokončanih kar nekaj visokih stolpov. Eden od njih se je uvrstil med sedem čudes starega veka, to je bil aleksandrijski svetilnik, visok naj bi bil okoli 100 metrov, dokončno porušen leta 1480. Do začetka 20. stoletja so se neba dotikali predvsem cerkveni zvoniki in obrambni stolpi. Pravi razcvet so nebotičniki doživeli v New Yorku v začetku 20. stoletja, potem ko je leta 1853 Elisha Graves Otis izumil varnostno zavoro za dvigala in ko so se v gradbeništvu začele uporabljati jeklene konstrukcije.

Plečnik je leta 1898 zaključil študij pri Wagnerju. Leta 1901, ko se je vrnil s študijske poti po Italiji, je odprl svoj atelje. V tistem času, leta 1902, so v New Yorku zgradili Flatiron Building (arhitektura: Daniel Burnham, Frederick P. Dinkelberg). Ne vem, koliko je Plečnik takrat spremljal svetovno arhitekturno produkcijo in trende, a dejstvo je, da je ta objekt močno zaznamoval razvoj arhitekture. Tri desetletja kasneje je po newyorškem »pegleznu« ljudski vzdevek dobil tudi Plečnikov »peglezen« v Ljubljani (zgrajen leta 1934), ki s svojimi tremi nadstropji ne sodi med nebotičnike.

Prenova cerkve na Trsatu

Prvi objekt, ki ga bom umestil med Plečnikove nebotičnike, je pravzaprav zvonik. V času, ko je imel Plečnik na Dunaju svoj atelje, je dobil naročilo frančiškanov za novo cerkev na Trsatu nad Reko. Plečnik je namesto novogradnje predlagal dozidavo k obstoječi cerkvi: predlagal je kupolo, pod katero bi nastal nov cerkveni prostor, dodal stebrišče na obstoječo fasado in k obstoječemu zvoniku postavil novega. Ta zvonik lahko uvrstimo med Plečnikove nebotičnike zato, ker ni le zvonik, ampak je arhitekt v prvih osem nadstropij nad pritličjem umestil sobe za goste s pogledom na morje. Ta ideja je povsem originalna. Nad njimi naj bi bili umeščeni zvonovi in na vrhu piramida, po vzoru beneških zvonikov s figuro Marije na vrhu. Objekt ni bil nikoli zgrajen. Gradnji je menda nasprotoval prestolonaslednik Franc Ferdinand, ki je nekaj let kasneje Plečnikovo cerkev Sv. duha na Dunaju označil kot nekaj med turško kopeljo in konjušnico. Čeprav je bil Plečnik eden od najbolj nadarjenih Wagnerjevih učencev in najbolj avantgarden arhitekt na Dunaju tistega časa, ga prestolonaslednik ni cenil. Kasneje je trikrat zavrnil kandidaturo Plečnika za Wagnerjevo nasledstvo na dunajski akademiji. Cerkev na Trsatu je dobila razširitev šele leta 2005 (Randić & Turato).

 

 

Osiješki samostan

Tudi drugi nebotičnik sodi v kategorijo sakralnih objektov. Leta 1940 so v Osijeku postavili temeljni kamen za nov samostan, cerkev in zvonik, v katerem so bila predvidena stanovanja in ki bi postal prvi nebotičnik v Osijeku, kot so napovedovali časopisi tistega časa. Osiječani so se navduševali, da bi bili na takšno Plečnikovo mojstrovino ponosni tudi v Rimu, Parizu ali New Yorku. Cerkev naj bi bila prva eliptična cerkev na svetu.

V tistem času je izšla tudi knjiga Architectura perennis (1941), in ni presenetljivo, da je prva podoba v njej prav osiješki kompleks, ki ga je mojster takrat pripravljal za izvedbo. Če bi bil dokončan, bi bilo to nedvomno eno večjih Plečnikovih del.

Nebotičnik bi imel v pritličju sprejemnico, parlatorij (govorilnico), refektorij (jedilnico), stopnišče, in kot se za nebotičnik spodobi, tudi dvigalo. V naslednjih petih nadstropjih naj bi bila stanovanja za menihe in na vrhu stebriščna loža, iz katere bi se vzpenjal visok zvonik.

Gradbišče kompleksa leta 1948 in mestne tržnice zgrajene kasneje na tem mestu.

Leta 1940 so, kot rečeno, začeli gradnjo. Ko so objekte zgradili do 7 m višine, se je gradnja ustavila zaradi pomanjkanja sredstev in vojne. Nebotičnik je čakala podobna usoda kot babilonski stolp. Novi režim ni imel razumevanja za visoke ideje predvojnega časa in 22. februarja 1948 so objekte s pomočjo dinamita in osijeških srednješolcev (ki so jim menda pojasnili, da naj bi šlo za židovsko cerkev) razstrelili. O Plečnikovem objektu, ki ga je komunistična propaganda označila za »monstruozni objekt«, se ni smelo več govoriti. Šele leta 2000 je novinar Damir Svoboda razkril usodo Plečnikovega nebotičnika in prve ovalne cerkve na svetu. Na tem mestu so v času Jugoslavije postavili tržnico.

 

 

Katedrala svobode

Težnja po preseganju mogočega je del človeštva, tako kot tudi strah pred novim. Ko je Vladimir Šubic leta 1933 zgradil ljubljanski nebotičnik, je najprej naletel na zelo odklonilen odziv, in nekaj časa je bilo potrebnega, da je objekt postal prepoznaven in neločljiv del Ljubljane. Ob zgraditvi je bil Nebotičnik najvišja stavba na celotnem Balkanu in deveta najvišja stavba v Evropi. S svojimi 70 metri je dolgo veljal za višinsko omejitev ljubljanskih zgradb. Ravnikarjeve stolpnice na Trgu republike segajo do 69,5 m. Šele leta 1993 je nebotičnik presegel novi WTC v Ljubljani – za 2 metra. Trenutno je najvišja stavba v Sloveniji (če ne upoštevamo industrijskih dimnikov in hladilnih blokov TEŠ) visoka 89 m (Kristalna palača, BTC Ljubljana). To navajam zato, ker so nebotičniki tudi manifestacija tekmovalnosti in izraz moči.

Eno od poznih Plečnikovih del (1947) je novi slovenski parlament, ki ga je poimenoval Katedrala svobode. Nastal je na povabilo Ferda Kozaka, predsednika takratne ljudske skupščine. Naloge se je Plečnik sprva otepal in dejal, da je to naloga za mlajše arhitekte. (Leta 1954 je novi parlament res zgradil Plečnikov učenec Vinko Glanz.) A Plečnik je po prigovarjanju Kozaka leta 1947 le oddal tudi svoj predlog. Objekt je umestil v Tivoli, v neposredno bližino ribnika v osi z mestno hišo in ljubljanskim gradom. Srce štirinadstropne palače bi bila velika dvorana, ki bi jo obkrožali monumentalni nagnjeni stebri, ki bi podpirali 120 m (!) visok stožec. V nekaterih variantah načrtov bi se bilo mogoče v notranjosti stožca povzpeti na vrh (podobno kot na kupolo nemškega Reichstaga, ki jo je leta 2004 zgradil angleški arhitekt Norman Foster). Če bi bil Plečnikov parlament takrat zgrajen, bi bil še danes najvišja stavba pri nas.

Čeprav najvišje Plečnikove stavbe niso bile nikoli zgrajene, pa nam vse druge, ki so bile, dokazujejo, da ni vse v višini.

Napisal: Matevž Granda

Monografija: Jože Plečnik

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja