Že popoldan je bilo v zraku čutiti vznemirjenje pred drugim festivalskim večerom, v katerem nam je družbo delala zemlja v nekaterih izmed svojih pojavnih oblik. Očarani, navdušeni in polni zaleta smo bili za ustvarjanje arhitekture, ki uprostori čas, kot je Maruša Zorec lepo povzela misel Mete Hočevar. Martin Rauch nas je pozval, naj postanemo lobi…
Nadaljuj z branjem