16: NA TUJO VEST BO ŠLO

od • februar 2, 2016 • VITRUVIUSKomentarji (0)791

Jutro in dopoldan zadnjega dne sojenja Klementini Hagenbohm (še vedno se namreč nahajamo v tem prelomnem dnevu) Alma in Olga Gris Hagenbohm namesto v službi preživita v multifitnesaerobnem centru Telo Pepa, kamor hodita štirikrat na teden: Olga zaradi razvijanja mišic ramenskega obroča in dvoglavih stegenskih mišic, Alma pa v glavnem zaradi boljšega občutka in mirne vesti, saj za oblikovanje njenega telesa že več kot deset let v celoti skrbi doktor Romana von Spreckelsen. Alma in Olga sta v prvi fazi treninga, zaradi bližajoče se tretje ure popoldne sta polni adrenalina in ker sta fizičnih naporov že vajeni, imata veliko energije za govorjenje.

– Podaj mi črno elastiko, prosim.

– Črna ti bo pretežka.

– Če si ti neraztegnjena, še ne pomeni, da sem jaz tudi.

– Kako si suha, ljubica.

– Ti tudi, mami!

– Jaz bom danes samo trebuh, preveč sem živčna.

– Si vzela vetokvinol?

– Dvakrat.

– Nikoli ne bom dojela, zakaj si na zaslišanju vztrajala, da si s starim stricem Danielom govorila po štirinajstih popoldne.

– Če sem pa res.

– Ni mi jasno, kako je lahko to možno. Ni možno.

– Če ti povem, ljubica, bil je on.

– Mogoče je bil vseeno kdo drug. Saj veš, da ni mogel biti on. Znanstveno in logično je nemogoče. Veš, da sem vse stokrat preračunala. Dobil je osemdeset gramov omphalotusa oleariusa. To je neto tri miligrame strupa. Mrtev bi moral biti nakasneje ob enajstih dopoldne. Če bi bil in ti ne bi tri ure kasneje z mrličem razpravljala o gruzijski vladni palači, bi sum brez senčice dvoma padel na Klementino, kot smo načrtovali. Vse bi bilo brez napak.

– Saj je tudi tako brez napak, ljubica. Višji inšpektor je aretiral Klementino, kot smo si želeli. Danes jo bodo še obsodili. Ne sekiraj se toliko, dobila boš peptični ulkus.

– Nimam želodca, si pozabila?

– Kakorkoli že, ljubica, ali ni vseeno? Daniel je mrtev. Če je še kdo drug želel, da je mrtev, in ga je ta nekdo drug dokončno ubil, ne da bi mi vedeli za to, ni nobene škode. Za nas je pravzaprav še bolje, da naša vest ni obremenjena z umorom.

– Kako: ni nobene škode? Izgubili smo nadzor nad situacijo. Sploh nikakršnega nadzora nimamo! Ne vemo, kdaj je stari stric Daniel umrl. Ne vemo, kdo ga je posthumno zabodel in mu odrezal prste. Ne vemo, zakaj bi ga sploh še kdo hotel ubiti. Niti najmanjšega pojma nimamo, kaj se bo zgodilo danes. Tvoje pričanje je v prevelikem neskladju s pričanjem tiste patologinje. Mogoče Klementina nazadnje sploh ne bo obsojena. Mogoče bo prosta in bo mirno odšla in vzela Marcoussis in vse in nikoli več ne bom mogla nakupovat v Siegen, kriva pa boš ti! Če bo šlo kaj narobe, boš kriva ti!

– Pomiri se, ljubica, in vzemi utežke. V Siegenu ti lahko kupimo kaj drugega.

– In kar je najhuje: strica Daniela smo se znebili zato, da lahko zdaj garamo za Stirlinga! Tega ne bom prenašala! Še en dan risanja PTH pa grem prostovoljno v Lizzie Bathory.

– Saj veš, da Stirlinga ne moremo ubiti, ljubica.

– Jaz ga lahko.

– Ne moreš, ljubica. Saj veš, kako je z njim.

– Jaz ga lahko. Domislila se bom, kako ga lahko.

Alma Gris Hagenbohm hčerke ne posluša več, saj vé, da je Olgo v histeričnih trenutkih, ki še spodbudijo njeno samoljubje, najbolje pustiti pri miru.

– Mogoče mu je nekdo dal še kaj drugega.

– Kaj?

– Mogoče je stricu Danielu kdo dal še kaj drugega kot oljkov livkar. Oljkov livkar je jedel zvečer. Mogoče je kasneje pojedel še nekaj drugega.

– Kaj?

– Nekajaj, kar je imelo kontra učinek. Nekaj, kar je blokiralo strup oljkovega livkarja. Nekaj, kar je zmedlo njegov metabolizem. Ampak: če mi nismo ubili Daniela? Klementina ga tudi ni. Vprašanje je: kdo ga potem je?

– Kdo ga je? Kaj bo? Mami, strah me je.

– Vse je še v zraku.

Piše: Eva Mahkovic

Riše: Eva Mlinar

mala

Sorodne vsebine

Komentarji