»Za človeka je stvari, znanja in vrednote tako preprosto pripeljati do izumrtja.«

Gospa Hiša je majhna koča – ena zadnjih –, sestavljena iz zemlje, slame, lesa in dela mnogih rok skupnosti, vključenih v proces gradnje. Je rezultat načina življenja, ki ga zdaj imenujemo tradicionalen, pred dvesto leti pa je bil najpreprostejši odgovor na takratne potrebe. 

Gospa Hiša se na najbolj naraven način sklada s hribovito pokrajino, ki jo obdaja, in tako prispeva k definiciji kulturne krajine »dola«. 

To je le nekaj od mnogih razlogov, zaradi katerih je ta zgradba pomembna, in ob njeni razgradnji se soočam z notranjo dilemo o ohranjanju tradicije in kulturne dediščine. Čeprav ni nobenega logičnega razloga, da bi hišo obdržali v takšnem stanju, in je jasno, da ni mogoče ustaviti procesa propadanja, se med odnašanjem strohnelega lesa ali plešočim usklajevanjem med razstavljanjem opek počutim, kot da ne delujem v skladu s seboj. 

Mogoče zato, ker bo sčasoma ostalo vse manj teh hiš, ki vendarle niso bile narejene za to, da bi trajale stoletja, in jih bosta vreme in čas slej ali prej uničila? 

Pomembno je, da ta zgradba dobi možnost, da se še enkrat izrazi, spregovori skozi vse nas in doseže čim več src. Tudi eno je dovolj.     

Spremljanje Gospe Hiše k njenemu (neizogibnemu) koncu mi je pomagalo, da sem se osredotočila na dejstvo, da tradicija in dediščina slonita tudi na tistem, kar ni vidno, zaradi česar ju je težje ohranjati pri življenju in prenašati. Spoznala sem, da za ohranitev dediščine ni treba ohraniti le materialnih rezultatov tradicije. Če storimo zgolj to, dejansko gradimo zid med zdaj in prej, med nami in njimi. 

Spoznavanje tradicionalnih procesov na izkustven način nam bo morda omogočilo, da jih obravnavamo kot nekaj, kar se nenehno razvija. Kdo ve, nemara nam bo to pomagalo odgovoriti (ali vsaj opozoriti) na odprta vprašanja, kakšne so naše potrebe zdaj, kako se odzivamo nanje in na kakšen način prispevamo k ustvarjanju lastne tradicije, ki zajema iz tega, kar smo prejeli iz preteklosti.    

Besedilo je nastalo v okviru projektnih delavnic Naprej k zemlji, ki jih izvajamo partnerji Društvo Zelena centrala, Terraepaglia, Bildungshaus Retzhof in Outsider. Mladi udeleženci z mentorsko pomočjo razmišljajo o procesu dekonstrukcije stare cimprače, tradicionalne hiše iz lesa in zemlje, ter svoje misli prelivajo v besedo, risbo, arhitekturno risbo in fotografijo.

Portret Nina Medved

Mentorji delavnic: Sara Lucietto in Sanni Mezzasoma (Terraepaglia), Nina Granda in Matevž Granda (Outsider), Polona Kosi (Bildungshaus Retzhof), Nataša Kramberger in Daniele Croci (Društvo Zelena centrala), Nina Medved. 

Prevod iz angleškega jezika: Nataša Kramberger