Trg revolucije, ki se je ob osamosvojitvi Slovenije preimenoval v Trg republike, je Edvard Ravnikar na začetku druge polovice prejšnjega stoletja zasnoval kot novo poslovno, upravno, trgovsko in kulturno središče Ljubljane. Glavni sestavni deli tega središča oz. kompleksa so osrednja ploščad trga s spomenikom revolucije, dve stolpnici, Cankarjev dom, gostinsko-trgovski objekt »Maximarket« in podzemna garažna hiša.[1]
Ob začetku gradnje, ki je potekala od leta 1960 do leta 1985, je bil z nalogo upravljanja vseh investitorskih poslov v zvezi z izgradnjo ustanovljen Investicijski zavod za izgradnjo Trga revolucije (IZITR). Med številnimi drugimi nalogami zavoda je ta funkcioniral kot projektivni biro, odgovoren za izdelavo vseh načrtov.[2]
Kompleks je pomembna arhitekturna stvaritev državotvornega pomena. Nastal je v času socialistične družbeno-politične ureditve, v katerem je, čeprav komaj petdeset let nazaj, gradnja stavb očitno lahko potekala na drugačen način kot danes, v času demokratičnega kapitalizma.
Pri raziskavi procesa gradnje nas je zanimalo predvsem, na kakšen način je dinamika interakcij med akterji na gradbišču vplivala na gradnjo in končno obliko Trga revolucije. V ta namen smo se lotili raziskave številnih publikacij, v katerih pa smo našli zelo malo informacij, s katerimi bi bilo mogoče sestaviti sliko o zastavljeni temi. Arhitekturne in gradbeniške revije Arhitekt (1961–36)[3], Sinteza (1964–81), Arhitektov bilten (1964–81) in Gradbeni vestnik (1961–86) kompleks obravnavajo z vidika analize volumnov, kompozicije in njegovega vpliva na družbeno okolje ali z inženirskega vidika (v gradbeniških revijah tako na primer opisujejo izvedbo omrežja kanalizacije za Trg revolucije). Časopisi, kot sta Delo (1961–86) in Večer (1961–86), opisujejo gradnjo z investicijskega vidika, pri čemer gre bolj za informiranje javnosti, za kaj in koliko se investira, kot pa za kritični aspekt porabe sredstev in gradnje. Knjige na temo Trga revolucije ga obravnavajo na podoben način kot arhitekturne publikacije. Največ relevantnih podatkov smo na koncu našli v Zaključnem poročilu in pregledu 25 let dela Investicijskega zavoda za izgradnjo Trga revolucije (IZITR) v Ljubljani, izdanem decembra 1985. V poročilu je opisan nastanek in oblikovanje prostorske zasnove Trga revolucije, vloga IZITR pri nastanku, opisan proces gradnje, razširjena dejavnost IZITR (zavod se ni ukvarjal samo z izgradnjo Trga revolucije, ampak tudi drugih objektov), pregled delavcev in sodelavcev IZITR …[4]
Ker je bilo v pisnih virih podatke o odnosih med akterji na gradbišču praktično nemogoče najti (verjetno je to tudi posledica takratne cenzure) smo se dodatno oprli na ustne vire. Pogovarjali smo se z Ravnikarjevima sodelavcema, arhitektom prof. Petrom Gabrijelčičem in arhitektko Moniko Fink Serša. Peter Gabrijelčič je bil v določenem času gradnje najprej Ravnikarjev študent, potem pa njegov asistent na Fakulteti za arhitekturo. Z njim je pogosto obiskoval gradbišče kot zunanji opazovalec. Monika Fink Serša je kot študentka delovala v delu ekipe projektantov, ki so snovali Cankarjev dom. Njun dragoceni subjektivni vpogled nam je bil v veliki pomoč pri vsaj delnem razumevanju ozadja 25-letnega procesa gradnje Trga revolucije.
Zametki in začetki
Ravnikarjevo snovanje objektov je bilo že na začetku njegovega dela v praksi tesno povezano z akterji na gradbišču. Po diplomi ga je arhitekt Jože Plečnik povabil k sodelovanju pri gradnji Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Tam je risal načrte stavbnih detajlov v naravni velikosti in skrbel za izvedbo fasade, ki so jo poskusno v merilu 1:1 zidali na vrtu glavnega izvajalca gradbenih del. Po določitvi razmerja med opeko in kamnom na fasadi je Ravnikar delavcem dajal navodila, kako naj zidajo. Ti so kmalu razumeli arhitektovo željo in sami predlagali različne kombinacije fasade.[5]
Nadaljnji razvoj odnosa do akterjev na gradbišču in posledično pristopa do koncipiranja stavb je temeljil na njegovi osebnostni lastnosti, da je dajal prednost navezovanju stikov z eno osebo. Koordinacijskim sestankom z velikim številom udeležencem se je, če se je le dalo, izogibal. Nanje je pošiljal študente ali zaposlene v svoji ekipi. Tesne prijateljske odnose je spletal s posamezniki – delavci na gradbišču, s katerimi je okvirni koncept stavbe, ki ga je zasnoval na začetku, razvijal in dopolnjeval.
Eksperimentalni pristop razvijanja in dopolnjevanja na gradbišču je včasih terjal tudi rušenje katere od že izvedenih rešitev. Ker je bil Ravnikar z delavci v tesnih odnosih, je določene zadeve na gradbišču reševal kar mimo naročnika in vodje gradbišča. Investitorji, o katerih, kot pravi Gabrijelčič, Ravnikar na splošno ni imel dobrega mnenja, tako za to niti niso izvedeli.
Eksperiment
Gradnja konstrukcije se je začela takoj po končani fazi idejne zasnove. V idejni fazi je nastavil okviren koncept, iz katerega je bila razvidna njegova vizija. Pravzaprav je šlo za odprti načrt, kjer končni izgled ni bil točno določen. V nadaljnji fazi projektne dokumentacije pa je Ravnikar začel v odnosih z delavci gradbišča eksperimentirati in v tem procesu določati končni izgled.
Konstrukcijski sistem je nastal v odnosu s strojnim inženirjem prof. dr. Ervinom Prelogom. Odnos je po besedah prof. Gabrijelčiča temeljil na medsebojnem zaupanju in Prelogovi neobremenjenosti z normami gradbenih standardov, saj je bil Prelog po stroki strojni in ne gradbeni inženir. Skupaj sta, kot navaja poročilo IZITR, za stolpnici razvila konstrukcijo, ki je bila za takratne razmere v Jugoslaviji novost. Sistem je temeljil na armiranobetonskih konzolnih ploščah, ki so bile sidrane v armiranobetonskem jedru. IZITR v poročilu navaja, da je bila konstrukcija kljub zahtevni in komplicirani zasnovi izvedena uspešno.[6] Po Gabrijelčičevih opisih so bile konzolne ploskve izjemno tanke, tako da je hoja po njih spominjala na hojo po jajčni lupini
Sestankov, ki jih je terjala gradnja konstrukcije, se je udeleževal, kolikor je bilo nujno, saj tukaj njegova prisotnost v veliki meri ni bila potrebna. Kot pove prof. Gabrijelčič, pa se nikakor ni mogel izogniti kriznim sestankom, ki jih je organiziral Janez Zemljarič, takrat gonilna sila gradnje Cankarjevega doma. Sestanki so se začenjali tako, da je udeležence ponoči prišla na dom iskati marica, sestankovati pa so morali do zgodnjih jutranjih ur oz. toliko časa, dokler niso hočeš nočeš uskladili vseh potrebnih vprašanj za nadaljevanje dela na gradbišču.
Nadaljnje plastenje stavbe se je z ovojem, instalacijami in drugimi potrebnimi elementi v fazi projektne dokumentacije razvijalo v nenehnem stiku z mojstri na gradbišču. Monika Fink Serša opiše izkušnjo eksperimenta kot proces risanja in prinašanja risb na gradbišče. S sodelavci so jih izrisovali v prostorih IZITR v neposredni bližini gradbišča. Risbe so tako dnevno prinašali v vpogled delavcem – mojstrom – na gradbišče, kjer so se seznanili z lastnostmi materialov in tako usklajevali podobo elementov v času, ko tipskih detajlov in profilov v Jugoslaviji v velikem obsegu ni bilo na voljo. Narisane zasnove so delavci izdelali tudi kot prototipe v merilu 1:1. Ti so bili potrjeni ali pa so jih pred potrditvijo ponovno izrisali in preizkusili.
Sestavne dele ovoja, instalacije in druge elemente, ki jih na domačem trgu ni bilo, so uvozili iz tujine. Takratna oblast je želela pokazati, da družba v Jugoslaviji ne zaostaja za zahodnimi. Hkrati pa so skušali, kjer je bilo to mogoče, materiale in elemente dobiti na jugoslovanskem trgu, kjer pa so se, kot navaja poročilo IZITR, soočali s problemom nizke kvalitete, ker izdelki domače proizvodnje niso bili testirani in izdelani v predpisanih standardih.[7]
Fasada stolpnic je morala izpolnjevati visoke zahteve, ki so jih lahko zagotovili samo uvoženi produkti. Zasteklitev so predvideli v izvedbi termopana, večslojnega stekla, pri katerem so prostori med plastmi namesto z zrakom zapolnjeni z žlahtnimi plini. Takšnega stekla takrat v Jugoslaviji ni bilo mogoče dobiti. Podatka o državi, iz katere so ga na koncu uvozili, poročilo IZITR ne navaja. Tudi predvidene žaluzije in polnila parapetov so terjala uvoz iz tujine. Del okenskih okvirjev so uvozili, del pa naj bi jih naredili doma.
Izvajalca kompletnih načrtov klimatizacije so najprej iskali v Italiji, kasneje pa so se odločili, da jih izriše švicarsko podjetje Sulzer iz Winterthura. Nekaj elementov so po švicarskih načrtih izdelali doma, del naprav za klimatizacijo – hladilne kompresorje, ventilatorje, avtomatiko in konvektorje – pa so prav tako morali uvoziti. Za vse vidne elemente instalacij naj bi bili na gradbišču izdelani podrobni prototipi in tam tudi vgrajeni. Šele po njihovi potrditvi se je začela montaža del.
Stropne obloge, predvidene v različnih izvedbah, so iskali na domačem trgu, prav tako tudi tlak, predviden iz volnenega boucléja, ki naj bi se polagal neposredno na betonski estrih, saj je bil uvoz surovine v tistem specifičnem obdobju prepovedan. Tudi premične stene, vrata, okovja in sanitarije so dobavljali na domačem trgu, kljub vprašljivi kvaliteti, ker niso bili izdelani po predpisanih standardih.
Z eksperimentiranjem in izumljanjem detajlov z mojstri na gradbišču ter z uvažanjem tehnologije in materialov iz tujine je Ravnikar – tako kot v svojem času s kamnoseki, pasarji in drugimi obrtniki Plečnik – »udomačeval« tehnologijo. Iz malih obrtnih delavnic so se razvile dobre tovarne. Ravno skozi izkušnje pri gradnji Trga revolucije naj bi se tako izpopolnilo podjetje za izdelavo fasad Alprem, z opremljanjem kompleksa se je v izdelovalca serijskega pisarniškega pohištva razvil Stol Kamnik in še bi lahko naštevali.[8]
Ob zaključku gradnje kompleksa leta 1985 poročilo IZITR navaja, da je gradnja Trga revolucije pomenila za Slovenijo velik napredek v tehnologiji gradnje.[9] Kljub temu da je bil projekt, kot se tudi danes rado dogaja, zaradi finančnih stisk precej okleščen – za Ravnikarja osebno in za končni projekt je bilo verjetno najbolj radikalno nižanje obeh stolpnic iz 24 na 12 (!) nadstropij –, zapisano potrjuje tudi izjava prof. Gabrijelčiča, ki zgrajeni Cankarjev dom predstavi kot senzacijo, ki so si jo prišli množično ogledovat tudi iz tujine, saj se jim je za njihove razmere zdelo nemogoče, da bi kaj takšnega realizirali oni sami, kaj šele Jugoslovani.
Eksperiment danes
Načina arhitekturnega in gradbenega dela, kot ga opisujemo v primeru kompleksa Trga revolucije, si danes ne moremo predstavljati. Arhitekturni objekt državnega pomena, ki ni predhodno natančno sprojektiran, ki nima popisov in finančne konstrukcije, ki nima rešenih detajlov, ki je odprt in se razvija sproti, na gradbišču?
Danes imamo arhitekti na voljo skoraj neskončno knjižnico prefabriciranih konstrukcijskih elementov, materialov, detajlov, instalacij in sistemskih rešitev, ki jih lahko v vsakem trenutku iz svetovnega spleta prenesemo v svoje načrte na računalniškem zaslonu.
Arhitektura praviloma nastaja kot kompleksen sistem že določenih elementov, kjer je vsak korak kontroliran in ima znan učinek. Način ima svoje velike prednosti, hkrati pa je oropan za možnost, ki jo odpira eksperiment: razvoj projekta v stiku z mojstri, tekom gradnje. Mehanika javnih naročil danes zahteva natančen popis vseh sestavnih delov stavbe, glavni kriterij pri izboru izvajalca pa je najnižja cena.
Kar si je od primera gradnje kompleksa Trga revolucije vredno vzeti za svoje, pa ni nostalgično hrepenenje po preteklih »dobrih časih«. Vredno je ozavestiti, da odnos arhitekt – delavec – gradbišče, kljub temu da se prostor za nastajanje spontanih, inovativnih arhitekturnih rešitev zapira, še vedno obstaja – tak, kot je bil v času gradnje trga. In v tem odnosu, če ga znamo zgraditi, se lahko še vedno zgodi nekaj nepredvidljivega, nekaj eksperimentalnega. Nekaj, kar ne izvira iz papirja in excela, pač pa iz materiala, danega prostora in medsebojnega razumevanja dveh sodelavcev.
Napisala: Matjaž Horjak, Ana Kosi
Osebna izkaznica projekta
Trg revolucije, Ljubljana
Projekti in inženiring:
Investicijski zavod za izgradnjo Trga revolucije, Ljubljana
Direktorja:
Jurij Jenšterle, 1960–79
Anton Pibernik, 1979–85
Arhitekti:
Prof. Edvard Ravnikar
Anton Bitenc
Miloš Bonča
Tomislav Jurčič
Jože Koželj
Anton Pibernik
France Rihtar
Vladislav Sedej
Načrtovalec urbanistične postavitve:
Prof. Edvard Ravnikar s sodelavci
Načrtovalec arhitekture in notranje opreme:
prof. Edvard Ravnikar
Projektanti:
Anton Bitenc, Miloš Bonča, Tomislav Jurčič, Jože Koželj, Anton Pibernik, Franc Rihtar in Vladislav Sedej
Sodelavci:
Janja Barši, Jože Barši, Tomaž Bekš, Mika Berlič, Dejan Bleiweis, Judita Černič, Barbara Demšar, Sergej Dolenc, Monika Fink, Miroslav France, Damjan Gale, Ana Gospodarič, Boštjan Hafner, Vojka Ivanek, Štefan Kacin, Mirko Kajzelj, Andrej Kasal, Rasto Konič, Fedja Košir, Majda Kregar, Tine Legat, Igor Lunaček, Majda Lukan, Ana Mavko, Črtomir Mihelj, Rozalija Pajovič, Marija Pipan, Milan Pogačnik, Božo Rot, Majda Sevšek, Mitja Simoniti, Bogdan Špindler, Sonja Špindler, Aleš Stanovnik, Cveta Stepančič, Marta Tobolka, Marijan Uršič, Filipa Vraber
Projektanti statiki:
Prof. dr. Ervin Prelog, Jože Coren, Lojze Cvikl, Anton Berce, Marija Eiselt, Mitja Sterlekar, Ivo Vodopivec
Projektanti akustike dvorane KDIC:
Dr. Lothar Cremer, Oskar Gerber (München), Dušan Vendramin
Projekt geomehanskih raziskav in zavarovanje gradbene jame KDIC:
Viljem Štrucl, ZRMK, Ljubljana
Načrtovalec grafične opreme:
Peter Skalar, Studio MSSV
Spomenik revolucije:
Drago Tršar in Braco Mušič (natečaj 1962)
Drago Tršar in Edvard Ravnikar (izvedba)
Plastika »Geneza jedra«:
Slavko Tihec
Spomenik slovenskim delavcem:
Stojan Batič, Anton Bitenc, Črtomir Mihelj
Spomenik Edvarda Kardelja:
Drago Tršar in Fedja Košir
Spomenik Ivana Cankarja:
Slavko Tihec
Izvajalci:
Gradbena dela:
Gradbeno podjetje Tehnika Ljubljana
GIP Gradis Ljubljana
Obrtniška dela:
Alprem Kamnik, Ingmag Josipdol, Monter Ljubljana, Kristal Maribor, Slovenijales Ljubljana, Klemos Lenart, Mineral Ljubljana
Instalacije:
IMP – Industrijsko montažno podjetje Ljubljana, Nickel zrn, Milanotermica Italija, Schindler Švica, Falconi Italija, David Pajić Beograd, Iskra Kranj, Griesser Švica, Primat Maribor, Telestage Anglija, Inštitut Jožef Stefan Ljubljana, Karl Schule Berlin
Investitorji:
Prvotni investitor cele izgradnje Trga revolucije od pričetka del pa do ustavitve v letu 1964 je bil Investicijski zavod za izgradnjo Trga revolucije, ki je vršil investitorske posle za izvršni svet skupščine SRS ter razne soinvestitorje.
Po letu 1964 so investitorstvo prevzeli naslednji:
Spomenik revolucije – izvršni svet skupščine SRS in skupščina mesta Ljubljana
Stolpnica »B« – Združeno podjetje Iskra
Stolpnica »C« – Ljubljanska banka
Objekt »D« – Trgovsko gostinsko podjetje Emona, Tozd Maximarket
Objekt »F« – Poslovni objekt podružnica Ljubljanske banke
Objekt »G«, pokriti parkirni prostori – Avtoservis, Avtohiša Ljubljana
Objekt »H«, kongresni center – KDIC
»J«, ploščad – Izvršni svet SRS, Avtohiša in investitorji trga s komunalnim prispevkom
»K«, adaptacije obstoječih objektov »Ona-On«, Transturist, ČGP Delo, Pivopivnica, Arkade – Narodni muzej, Republiški zavod za spomeniško varstvo ter drugi lokali
»Q«, komunalna ureditev Trga revolucije
Opombe:
[1] Za podrobnosti programskih izhodišč zasnove gl. IZITR, Graditev novega središča Ljubljane, 2–6.
[2] Za več informacij o nalogah zavoda gl. IZITR, Zaključno poročilo in pregled 25 let dela IZITR, str. 18.
[3] Številke raziskane v navedenem časovnem obdobju.
[4] Prav tam, str. 1.
[5] Gl. Prelovšek, Narodna in univerzitetna knjižnica, 36–37.
[6] Gl. IZITR, Zaključno poročilo in pregled 25 let dela IZITR, str. 64.
[7] Prav tam, str. 39.
[8] Prav tam, str. 88.
[9] Prav tam, str. 88.
Prispevek je del serije zapisov, posvečenih stavbam Edvarda Ravnikarja v Ravnikarjevem letu 2023.
*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala!
