Marsikdo sanja o čudoviti novi hiši z izjemnim vrtom na prelepi parceli. Sanje, ki se začnejo s pregledovanjem revij, nadaljujejo s snovanjem hiše z arhitektom, ki seveda izpolni vse želje, in izvajalcem, ki te sanje uresniči natančno tako, kot smo si zamislili. In če nas same sanje ne stanejo nič, so za njihovo uresničitev potrebni beton, les, keramika, steklo, ki imajo svojo ceno, zato se marsikomu poraja vprašanje, koliko vse to stane.
Že s hitrim pregledom spletnih strani ponudnikov montažnih in zidanih hiš, spletnih forumov o gradnji in nekaterih raziskav je mogoče izvedeti, da se cena standardne hiše, zgrajene do V. gradbene faze (na ključ), giblje okoli 900–1500 €/m², torej naše sanje o 120 m² veliki hiši stanejo približno 130.000 € – brez parcele seveda.[1] No, v resnici niti približno ne! Problem ni v tem, da bi bile navajane številke nerealne ali zavajajoče, ampak v spremljajočih stroških, ki v tej ceni niso zajeti. Ti pa so:
- strošek projektov, ki se giblje nekje med 0[2] in 15.000 € ali več;
- strošek komunalnega prispevka, ki ga zaračuna občina in v povprečju nanese približno 6.000–10.000 €;
- strošek priprave terena za temeljenje (izkopi + temelji), ki lahko izjemno variira, groba ocena pa je med 10.000 in 15.000 €;
- strošek opremljanja, saj gradnja hiše na ključ ne vključuje vgradnega pohištva – ta strošek lahko izjemno variira: samo kuhinja nanese med 5.000 in 10.000 €; tudi kopalnico je treba opremiti do konca (vgraditi luči in druge malenkosti), zato lahko strošek osnovne opreme zaokrožimo na vsaj 15.000 €;
- strošek ureditve okolice, ki vključuje najosnovnejšo ureditev vrta: zatravitev, ureditev dovoza in nadstreška za jeklene konjičke ter izdelavo manjše terase – na koncu to znese najmanj 10.000 €.
Če vse našteto seštejemo, se strošek gradnje hiše poveča za približno 40.000 € oziroma za okoli 30 % cene same gradnje hiše na ključ. Neznank je veliko, saj ni standardizacije glede tega, kaj je vključeno v informativno ceno gradnje na kvadratni meter oziroma katere postavke vse so vključene v izračun.
Če se nam ti zneski zdijo previsoki, v resnici niso nič v primerjavi z drugim velikim dejavnikom, ki narekuje ceno gradnje hiše – in to so seveda naše želje. Slovenski problem je v tem, da denimo avto kupujemo z glavo, hišo pa gradimo s srcem. Zato večina pride k arhitektu z neskončnim seznamom želja, ki jih mora ta upoštevati. Nato pa se naročniki zgražajo nad arhitektom, ko od izvajalca prejmejo predračun za uresničitev svojih želja.
Ljudje se na splošno ne zavedajo, da želje nekaj stanejo. Podobno kot v trgovini, ko nam zadiši dobra klobasa ali bombonjera – ta stane 5 ali 10 €, ko pa si pri gradnji hiše zaželimo še eno okno, da bi lahko s stopnic občudovali pogled na sosednji hrib, nas ta želja stane vsaj 1000 €. Da ne omenjamo letne terase in žara, ki naneseta še dodatnih 5.000 ali 10.000 €. Toda na koncu se vse to zgradi, saj tisti slavni »če že gradimo hišo, pa dajmo …« pretehta nad vsakim pragmatičnim argumentom.
Načrt za vrt lahko predvideni strošek zatravitve podvoji, a poveča kakovost bivalnega prostora: gre za strošek izdelave projektne dokumnetacije na ravni IDZ in PZI, za Načrt krajinske arhitekture.
Tako se pogosto zgodi (»če že gradimo hišo, pa dajmo še …«):
- nadstrešek nad letno teraso, da se jo lahko uporablja tudi, kadar dežuje – od 5.000 do 20.000 €
- fitnes soba v kleti – od 10.000 do 15.000 €
- kabinet za delo – od 10.000 do 20.000 €
- zimski vrt – od 15.000 do 20.000 €
- nadstrešek za avto – od 5.000 do 8.000 €
- …
Prav tu pa tiči srž odgovora na zastavljeno vprašanje. Nihče dejansko ne ve, koliko stane hiša, ker so želje vsakogar drugačne in ni znano, kje pri svojih željah se je kdo pripravljen ustaviti. Na enem od forumov je neka uporabnica problem iskreno in hkrati ironično opisala takole: »Najbrž bi bilo lahko tudi kaj ceneje, ampak kadarkoli sva kaj izbirala, sva vedno izbrala tisto, kar nama je bilo res všeč, seveda je to po navadi pomenilo višjo ceno …«
Mogoč pa je tudi drugačen pristop. Lahko bi pri vseh postavkah iskali absolutni racionalizem oz. vsak segment gradnje maksimalno racionalizirali. Tako bi lahko namesto 120 ali 150 m² velike hiše zgradili 100 m² veliko, dimenzije sob bi sledile modularnim dimenzijam pohištva, da bi se izognili po meri izdelanemu pohištvu, zunanjo ureditev s parkiriščem bi oblikovali v kompaktno celoto, za fasado izbrali osnovne materiale brez dodatnih dekoracij in tako naprej. Toda to je pristop, ki zahteva pravega naročnika in pravega arhitekta.
Spisala: Srđan Nađ, Urška Podlogar Kos
[1] Z upoštevanim DDV-jem (9,5 %). Obračun za neto kvadraturo.
[2] Nekateri ponudniki hiš ceno projekta vštejejo v ceno zgraditve hiše.
Naročite se na revijo Outsider ali naročnino podarite! Z naročilom podprete angažirano, neodvisno revijo in omogočite nastajanje kakovostnih vsebin!
