Draga Gusja, zadnjič sva se srečala prvega avgusta v Bohinju. Vroči avgustovski dnevi a pri vas v prijetnem zelenem hladu. Obujala sva spomine na B smer za celih 60 let nazaj in sklenila, da se bova o tem še pogovarjala. Bova se. Na drug način. Vedno te oblije žalost, ko izgubiš drago osebo in prijatelja. Sveži spomini za nekaj časa sedejo, potem nemirni kot so, pohitijo, da bi ujeli druge, s katerimi gredo po skupni poti naprej.

Moje prvo srečanje z Majdo sega daleč nazaj v leto 1960, star sem bil 19, Majda 27. Vpisal sem se na arhitekturo. Po neki sreči na ‘B smer’, ki me je zaznamovala za celo življenje. Mlada arhitektka Majda Dobravec, hitro je bilo jasno, da jo kličejo Gusja. Na celi šoli je bila ena redkih žensk s profilom. Delovala je v navideznem ozadju, a nepogrešljivo. Bila je del pedagoškega tima in desna roka profesorjeve eksperimentalne reformirane šole. Šlo je za reformo utemeljeno na znanju, izkušnjah in karizmi. To sem dojel, ko sem poslušal  nagovor brucom karizmatičnega predstojnika profesorja Eda Ravnikarja. V reformo je profesor povabil tim svojih zaupanja vrednih diplomantov iz konca 50’, da bi z njimi izpeljal spremembo metode mišljenja za ustvarjalni način učenja oblikovanja ‘od žlice do mesta’. Majda Dobravec je s svojo žensko rahločutnostjo in mirom koordinirala tim z jedrom v sestavi J.Brumen, M.Dobravec, G.Košak, S.Križaj, B.Mušič in N.Kralj, ki je takoj na začetku odpotoval v Izrael in ga potem celo leto ni bilo na spregled. Majda je bila odličen vezni člen seminarskega dela med profesorjem, gosti predavatelji in študenti. V eseju ‘Ravnikarjeva Smer B’ (pa tudi v reviji Arhitekt) zapiše, da so nas učili raziskovanja, eksperimentiranja z matematično utemeljenimi metodami, analizo, sintezo in aplikacijo v širšem kontekstu kulture, gospodarstva, tehnologije, sociologije, psihologije po filozofiji, ki jo je kasneje, ko je bila reforma z B smerjo tragično že ukinjena, profesor v podrobnostih pojasnil v transdisciplinarni študiji ‘Design 69’. Žal post festum, kot eno od slovenskih zgodb o zamujenih priložnostih. Majda v svojem eseju piše o mozaiku večplastnih za danšnji čas nenavadno postmodernih pristopov. Tudi delo ‘na terenu’ je bilo pomemben del izobraževanja doma, v širšem prostoru Jugoslavije in v tujini. Opravljali smo ga skupaj ali individualno, samoiniciativno v skladu z doktrino. Se danes sploh zavedamo, da je šlo za čas, ko so za jugoslovanskimi severnimi in vzhodnimi mejami gradili Železno zaveso, v Berlinu pa znameniti ZID. Mi smo imeli t.im. Rdeči potni list, ki je odpiral vrata v svet naših raziskovalnih  potovanj. Že v našem prvem in drugem letniku 1960-62 v sosednjo Italijo, ker nam je profesor namignil  da se tam ‘učijo arhitekture in designa na cesti’ ali v Grčijo v kateri biva v zraku in pod zemljo, Ravnikarjev in njegovih učencev pedagoški logos s staro-antičnim navodilom: beri, nabiraj znanje, nabiraj izkušnje, primerjaj. V pojasnilo številnim predavanjem profesorjevih gostov smo imeli še  domače berilo kot ‘priročnik za razumevanje’ v Hauserjevi ‘kulturni zgodovini umetnosti in literature’. Ne, da bi kdo pritiskal na nas, smo verjeli  svojim mentorjem in njihovemu širšemu kulturnemu krogu. Verjeli smo, da je Majdina osnovna šola v Kranjski gori vzorčni zgled regionalne arhitekture, da bo Janezov Prisank hitro postal ikona, nismo pa, mladi in naivni kot smo bili, nikoli pomislili, da bi ga nekdo lahko zamenjal z banalnim skrpucalom. Sproščeni odnosi med pedagogi in študenti so bili okvir nenadejanih klepetov, kot je bil moj na smučišču z Janezom, soprogom naše učiteljice, ki je spodaj pravkar gradil hotel. Slovenski preplet s skandinavsko arhitekturo je bil naravno logična povezava z generacijo mladih arhitektov, ki smo jih srečevali tudi na skupnih delavnicah, ko so jih vodili švedski arhitekti in oblikovalci v 60’! Skupaj smo sedli k reševanju nalog tudi z direktorji izvoznih industrij. Majda, kot njeni kolegi so bili vozliščni del razvoja, vedeli smo, da ona stoji za strateškim gibanjem Stanovanje za naše razmere, da je oblikovala logotype kot je bil Šumi ali poster prvega mednarodnega BIO 1. S svojimi kolegi je bila zgled naslednji generaciji, ki je izvedla preboj slovenskega grafičnega oblikovanja v Jugoslavijo in svet. Je kaj čudnega, če sta ti dve grafični deli 60 let kasneje viseli v zbirki MoMA New York in bili del analize v zgodbi ‘K konkretni utopiji’, ki je nekdanjo jugoslovansko (in tudi slovensko) arhitekturo postavila na zemljevid sveta?

Majda, Janez in kolegi njihove generacije so lahko samo ponosni, ne le zaradi svojih posamičnih avtorskih del, temveč tudi zaradi vpliva na naslednike v strokovnem in širšem kulturnem okolju. V času, ko sem julija 1966 na fakulteti zagovarjal svojo diplomo, so bili Majda in kolegi del podpornega okolja svetovnega kongresa ICOGRADA na Bledu s karizmatičnim glavnim govorcem Buckminster Fullerjem na čelu. Vse smo vedeli, tudi to, da se je Majda takrat z Grego Košakom pripravljala na postavitev  jugoslovanskega paviljona oblikovanja in arhitekture na Milanskem Trienalu, ki je bil potem na očeh vsega sveta.

Potem so prišla 70’ in 80’ leta. Inovativnost, inventivnost, prebijanje stereotipov so zaznamovali njuno življenje, ki ga avtorsko v kontekstu ni mogoče preprosto razdeliti na dve osebi. Prišel je čas, ko sta urejala lastno zasebno podjetniško okolje, po Tamarju AB, kot eno prvih zasebnih projektantskih podjetij pri nas. Hkrati sta zgradila majhno naselje in lastno atrijsko hišo, odprto in gostoljubno, kot enega zgledov ‘odprtih hiš’ in standarda udobne, gospodarne stanovanjske arhitekture. Ena velikih skupinskih strateških preokupacij so bili natečaji. Ti so bili finančno podprti z zavestnim ljudskim ‘samo-prispevkom’ za namensko gradnjo novih šol in vrtcev. Njuni nagrajeni natečajni projekti so čez noč mladino prestavili v nove svetle, zračne, zdrave, higienične, sodobno opremljene prostore v zelenem okolju, ki so bili, če primerjamo, visoko nad povprečnim standardom stanovanj iz katerih so v šolo prihajali otroci. Nihče še ni izmeril blagodejnega vpliva teh načrtovanih hitro uresničenih sprememb, ki jih lahko pripišemo tako Majdi, Janezu, kot njunim kolegom.

V 70’ in 80’ ter po vstopu v novo tisočletje so naša druženja postala nekašna mešanica družinskih, zasebnih in strokovnih socialnih interesov, usmerjenih v mero odprte gostoljubnosti, ki je občasno spojila naše otroke, sprejemala tudi skupne prijatelje, domače in tuje. So bila tudi skupna potovanja, ogledi, slučajna ali naključna srečanja in šport.

Vrhunec mojega skritega občudovanja, ki gane in ga je nemogoče izraziti z nekaj stavki, so bili njuni otroci Nina, Katja, Saša in Luka. Ko so odrastli so vama Gusja z vnuki vrnili radost, občuteno mehko dobrodelnost z obiljem tistega navihanega humorja. Res občudujem to modrost, zaupljivost in odgovornost za varno odraščanje generacij, torej lastnosti, ki sem jih zaznal pri Gusji že ob prvem stiku leta 1960. Draga Gusja, slikoviti spomini bodo ostali v mojem/našem spominu.

Za nevpletene, če nimajo vpogleda v tvojo intimo, si se morda navzven držala v ‘ozadju’. Pa se nisi! Bila si osrednja oseba, ki je s svojo ljubeznijo in mirom družino držala v ospredju in skupaj. In kaj sta z Janezom v svoji plemenitosti naredila? Vzgojila sta skrbno obrušene edinstvene dragulje Nino, Katjo, Saša in Luko. Oni nosijo tvoje in vajino skupno sporočilo vnukom in vsem nam. To je Spomenik, ki vodi v današnjo, jutrišnjo in oddaljeno prihodnost, med nemirne zvezde in k nam, na ta naš edini, krhki, čudoviti modri planet.

Zgled plemenitosti ima svojo karmo, ki ne izgine. Ostane za popotnico, v premislek in  cilj.

Počivaj v miru, draga Gusja!

Saša Mächtig

Foto: Arhiv Janez Lajovic – Fontana di Trevi Rim avgust 1961 od leve Saša, Peter, Majda, Edo

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja