Prva stvar, ki sem jo zares vzljubila, ko je mama na vrat na nos obelodanila, da ima kmetijo, je bila stara cimprača, ki je stala na nizki vzpetini pri cesti. Na vogalih so ji apneni in ilovnati ometi odpadli v srčastih oblikah in pod seboj odkrili masivne hrastove sohe, staroletno tramovje, prepredeno z mrežicami iz slame in trstičja in staknjeno skupaj z izrezljanimi drenovimi zatiči. Hiška je morala biti stara sto let. Ah, ne. Stara je bila veliko več. Razpadala je v umetelno žalost, ki je prezirala vsakršno pomilovanje, s samoumevnostjo, ki jo premorejo hiše, ko ostanejo nepotrebne in same. Ona je samevala desetletja, boj za življenje pa je vendar toliko hujši, kolikor bolj si v njem prepuščen lastni iznajdljivosti. Z vsakim tramom se je krčevito upirala gotovemu koncu, sramovala se ni niti najbolj pogrošnih poskusov, Jezuščkov po kotih, plastičnih rož nad vhodi in kamuflažnih tapet z lastovkami in jeleni čez stene v predsobi, ki je več kot očitno razpadala na osnovne delce.
Sploh pa je bila napokana. Spominjala je na zadnjo rumpelkamro dotrajanega sveta, kamor so smrtniki od blizu in daleč romali s svojimi polivinilastimi culami, nabasanimi z nekoristnim časom, ki je šel mimo, z njegovimi nepotrebnimi pritiklinami, pupikami za hčere, ki so že zdavnaj matere lastnim pubertetniškim otrokom, z njihovimi oblekicami za obhajilo in birmo, s slikami domačega kraja in portreti tovarišev s cigaro, en sam ništrc, in vendar, koliko tega. Stara cimprača je dajala vtis, da se ne brani smetišča v sebi, kakor da je brezkrajni odpad predmetov še zadnje, kar bi zmoglo držati skupaj njen temperament, načičkani vaški karakter, ki bi se mu nemudoma odpovedal vsak pri količkaj zdravi pameti, a hiša je prhnela na Matildinih parah, in to je okoliščina, ki po nedoumljivosti prekaša vse druge.
Kaj boš z obupanci? Iz razneženosti sem poklicala ljudi iz Berlina, spoznala sem jih na nekem sejmu. Z velikimi panoji so razkazovali, kako po resnih šolah predavajo stroko, ki bi lahko pomagala v našem primeru. Hiše iz zemlje! Pridite, sem rekla, hišo imamo, ki spominja na smrtno rano. Mora obstajati način.
Ljudje so prišli in kar takoj začeli postavljati neprijetna vprašanja, po nemško. Hoteli so videti ilovico, s katero je bila obložena cimprača. Ozrli smo se po kotanjah. Ni mogla biti daleč. Starec, ki je poznal kraje, je pokazal na prvi greben na desni, »Tam,« je rekel, »tam smo kopali za vse hiše v dolu.« Tam se je razraščalo divje robidovje, kakor da bi se med sadovnjakom in strmim makadamom zarasla lisa, ki je bila videti kot hrib, že ves ta čas smo bili prepričani, da je hrib, kucelj. »Luknja je,« je rekel starec. Zakopali smo lopate in vse nas je popikalo. Divje robidovje se je prijemalo na hlače, na lopate, na golenih je puščalo krvave praske in spet smo izumljali nečloveške jezike za človeške organe, zdaj še po nemško. Potrebovali smo srpe in kosilnice in žage. Ko smo premagali prve obrambne linije in pokončali nekaj stoletnih grmov, smo se prikopali do zemlje. »Jo že voham!« je vzkliknil Berlinčan. Zavihtel je kramp in spodaj je kresnilo.
Vinske steklenice. Avtomobilske gume. Kovinske žice. Keramične ploščice. Cementne cevi. Električni kabli. Gumijasti škornji. Azbestne plošče. Prvovrstno nahajališče čiste ilovice je odprlo drobovje in izbruhalo v svet svoje prave zaklade. Kjerkoli smo zasadili lopato: isto.
»To ni kmetija!« Krik se je sprožil sam od sebe. »To je deponija!«
Zadrževati smo se morali: do te točke je bilo preklinjanja že dovolj. Užaljeno smo odslovili berlinske ljudi. Da ti takole dregnejo, kamor jih nihče ni prosil. Predvsem pa smo morali s konvoji opraviti sami; bile so dolge, smrdeče kolone s spremstvom. Po zabasani ilovnati kotanji smo odkrili bogato izpopolnjeno vdolbino pod nagnjeno brezo, naložili smo dva tovornjaka. Bila je tudi manjša kotlina, kotlinica med majavo jablano in nekdanjo mlako, kjer so bili sortirani akumulatorji in potekli žaklji umetnega gnojila. Plastične kante s škropivi in strupi pod skladovnico, za katero smo verjeli, da so drva za kurjavo. Zbali smo se lastne sence, imeli smo nočne more pred nečim tako temeljno kmečkim, kot je zasajanje motike. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo izpod vrta ali dvoriščne gredice ali senčnate hruške začele mezeti nove sedemglave zveri, obešalniki za plašče ali madonine podobice v izciranih okvirjih.
Nenadejana odkritja v podzemlju so nas navdala z neprizanesljivostjo. Okrutno smo se lotili cimprače; izvotlili smo jo v dveh popoldnevih. Štalo pod njo smo praznili šest dni. To je bilo več kot dovolj, kajti sedmi dan bi lahko našli, kar smo odkrili pet let kasneje, ko smo poglabljali drenažo: odlagališče za barbike, kasetarje, ovitke za zvezke in zobne ščetke na nekdanji gnojni jami, smeti je bilo za pokrito prikolico.
Mama je kakor razkurjena koklja sedela na oglu in preštevala tovornjake, ki so z njene nove kmetije odvažali izkopano imetje, in v očeh si ji lahko prebral strah, da se kolone nikoli ne bodo ustavile, nikdar, druga za drugo bodo odpeljale vse, kar je obsegal ta košček zemeljske oble, in na zemljevidu bo ostala prazna bela lisa, nič, niti črka na papirju. Vse, kar bi lahko bilo vsebina, bo šlo nekam v sežigalnico odpadkov ali na Rdeči križ, medtem ko se bodo ogrodne koordinate, geografska dolžina in širina, zrušile vase kakor cimprača, ki je dva dni po praznjenju naredila smrtonosno grimaso v obliki črke M: Marija Pomagaj.

Pričujoč odlomek romana Primerljivi hektari pisateljice in kmetice Nataše Kramberger se nanaša na cimpračo, ki je predmet deknstrukcije mednarodne delavnice Naprej k zemlji. Delavnica poteka od 16. 7. do 5. 8. 2022. Naprej k zemlji je projekt, ki poteka v sodelovanju organizacij Zelena centrala, terraepaglia, Bildungshaus Retzhof GmbH in Outsider, revija, ki presega meje v okviru programa Erasmus+.