Čutile so jo mnoge generacije. Dala jim je dom, zavetje, varnost. Povzročala jim je izzive in nevarnosti. Bila je tu za smeh in solze, zdravje, srečo, ljubezen in sovraštvo. 

Če bi njene stene govorile. 

Poglej njene stene, njena tla. Poslušaj, dotakni se. 

***

Stopim v hišo. Prsti mi polzijo po steni, ki je po današnjih standardih vse prej kot ravna. Pod prsti čutim vdolbine in izbokline. Nekatere večje, druge manjše. Čutim, kako so generacije pred mano ustvarjale ta omet, mojstrovino. 

Začutim luknjico od žeblja, na katerem je nekoč visela poročna fotografija. Bila je Rozalijina najljubša in, kot je ona vedno rekla, spomin na njen najlepši dan. Frančiška, njenega moža, namreč že dolgo ni več med nami. Pa tudi prej je, leta po tem, ko se jima rodili otroci, veliko delal v Nemčiji. S fotografijo na tej steni je sebe in nas mnogokrat opomnila nanj. 

Moja dlan potuje naprej. Vsake toliko se ustavim in zaprem oči. Ni več šivalnega stroja, stare lesene omare, mize, niti naslonjača. Prostor se zdi večji, a hkrati majhen. Ni več stvari, samo še sledi in spomini. 

***

So ji žeblji povzročali bolečino ali zadovoljstvo, ker so ljudje v njenih stenah našli smisel in svoje mesto? 

Sem jo vprašala in je rekla, da je hvaležna. Hvaležna za svoje poslanstvo in svoj čas, ki ga je dala nam. 

A zdaj se poslavlja. Pravi, da je utrujena in rabi počitek. Vrnila se bo tja, od koder je prišla. 

Zahvalim se in poslovim. 

Besedilo je nastalo v okviru projektnih delavnic Naprej k zemlji, ki jih izvajamo partnerji Društvo Zelena centrala, Terraepaglia, Bildungshaus Retzhof in Outsider. Mladi udeleženci z mentorsko pomočjo razmišljajo o procesu dekonstrukcije stare cimprače, tradicionalne hiše iz lesa in zemlje, ter svoje misli prelivajo v besedo, risbo, arhitekturno risbo in fotografijo.

Mentorji delavnic: Sara Lucietto in Sanni Mezzasoma (Terraepaglia), Nina Granda in Matevž Granda (Outsider), Polona Kosi (Bildungshaus Retzhof), Nataša Kramberger in Daniele Croci (Društvo Zelena centrala), Nina Medved. 

Foto: Nina Medved