Advertisement
240_F_195032850_e0NaEIFXiB8bLSaR6LQi7vLjtAzv88id
Nina Granda: Vzporedni svet

Ko smo pred devetimi leti začeli izdajati revijo Outsider, je bil naš cilj z dobro vsebino nagovoriti bralce. Tako ostaja tudi danes, ko vstopamo v deseti letnik izhajanja. Leta 2015 nisem vedela, da velika večina slovenske kulture obstaja zaradi razpisov, ne zaradi občinstva. Nekaj svojih spoznanj sem nekaj let kasneje povzela v tej kolumni (kolumna). Toda skoraj štiri leta po tem zapisu gre kultura še pospešeno v smer, do katere sem, na podlagi svojih izkušenj z delom v kulturi, zelo kritična.

Revija Outsider je nastala na Dunaju, med mojim podiplomskim študijem. Nastala je kot vizija, da je za spremembe pomemben pogled od zunaj. Pogled izven ustaljenih pričakovanih okvirjev. Od tod tudi ime revije.

Spoznanje, da je delo v kulturi praviloma financirano iz javnega proračuna, preko razpisov, kjer člani komisij izberejo posamezne projekte, me je precej presenetilo. T. i. projekti so lahko manjši in izvedeni v krajšem časovnem obdobju, financirani z nekaj 1000 evri, lahko pa so zelo obsežni in trajajo več let, financiranje pa sega v nekaj 100.000 evrov. Ali pa gre celo za milijonske zneske javnega denarja.

Opazila sem, da obstaja vzporedni ekonomski sistem, kjer ne veljajo pravila ponudbe in povpraševanja, učinka ali publike (do vsega, kar je povezano s trgom, so sodelujoči v kulturnem sektorju večinoma zelo kritični), pač pa štejejo birokracija, interesi, zveze in poznanstva. Čeprav je v tem vzporednem sistemu veliko denarja, sam sistem finančno ni uravnotežen. Odhodki bistveno presegajo prihodke. Vir denarja pa je državni proračun. Ker komisije postavlja ministrstvo, ni nič nenavadnega, če je ta sistem tudi del političnega aparata – čeprav se razglaša za neodvisnega. Merila izbora prejemnikov so postavljena tako, da omogočajo arbitrarno odločanje, pri čemer nihče ne prevzame odgovornosti.

Z ločitvijo kulture od občinstva (trga) v samozadostni in odtujeni svet razpisov se je pojavilo mnogo zagat, za katere menim, da na koncu slabo vplivajo na ustvarjalce same. Zavirajo ustvarjalnost in resnično inovativnost (ki se je ne da predvideti v formularjih), namesto enakovrednih pogojev za delo spodbujajo politizacijo, nepotizem in hiperprodukcijo, odtujujejo ustvarjalce od občinstva, iz ustvarjalcev delajo nesamostojne odvisnike od sistema in dolžnike politikom ter otežujejo delo vsem tistim, ki so preveč samosvoji, da bi delovali znotraj sistema. V zavzetem »boju proti kapitalizmu« sami ustvarjajo čuden »kapitalizem«, utemeljen na politiki in poznanstvih, ne na trgu, občinstvu, sporočilnosti, umetniški moči in kakovosti.

Kot urednica sem se mnogokrat znašla v neprijetni situaciji, ko so me prejemniki sredstev na javnih razpisih prosili za posredovanje celotnih Outsiderjevih vsebin ali kontaktov naših sodelavcev, za objavo ali angažma na projektih, za katere so dobili financiranje – naša revija pa ne. Razpisi ustvarjajo čudno konkurenčnost, ki ne temelji na kakovosti, ampak specifičnih interesih.

Predstavljajte si, da umetnik ustvarja in želi s svojo umetnostjo preživeti, predpostavimo, da mu gre še kar v redu – potem pa njegov kolega (ki je čisto slučajno v dobrih odnosih s člani komisije) dobi 300.000 evrov subvencije. (Primer je izmišljen in služi zgolj za ilustracijo. Ima pa resnične vzporednice.) Po mojem je v končni fazi situacija nespodbudna za oba. Prvi bo upravičeno frustriran in bo začel dvomiti v smisel svojega početja, drugi pa bo svojo ustvarjalno moč raje usmeril v še nadaljnje piljenje formularjev za prijave in grajenje odnosov z odločevalci.

Razpisi v kulturi

Tudi če predpostavimo in verjamemo, da je bil sistem financiranja iz državnega proračuna v kulturi (in na področju NVO, kjer delujejo sorodni mehanizmi) preko javnih razpisov različnih ministrstev zastavljen tako, da se denar razdeli z določenim ciljem v obče dobro, odgovorno, transparentno in pošteno do vseh, ki v javno blagajno prispevajo, obstajajo možnosti, da se te instrumente lahko zlorabi. V majhni družbi, prepleteni z osebnimi poznanstvi, je to še bolj verjetno.

In če ta možnost obstaja, se je bo nekdo, ki ima dostop do informacij, žal prej ali slej tudi poslužil. In če se tega ne zatre v kali, postane modus operandi.

V nadaljevanju izpostavljam nekaj problematičnih točk razpisov.

Nejasnost

Poglejmo si enega izmed razpisov (s področja NVO), objavljenih v letu 2023 (podelili so 6.280.000 evrov). Takole piše v oznanilu:

Javni razpis za sofinanciranje razvoja podpornega okolja za nevladne organizacije 2023–2027 zasleduje cilje krepitve prepoznavnosti in kakovosti regionalnih stičišč oziroma mrež na njihovem področju delovanja, s tem pa tudi informiranost, organizacijski razvoj ter usposobljenost za zagovorništvo in trajnostno krepitev NVO. Prav tako želi ministrstvo z razpisom prispevati k večji vlogi NVO pri oblikovanju tako lokalnih kot regionalnih politik; hkrati pa vzpostaviti trajnejša partnerstva med NVO ter javnimi institucijami, gospodarstvom in mediji, z namenom reševanja in s tem izboljšanja prepoznanih družbenih potreb (na področju kulture, izobraževanja, zaposlovanja, varstva narave, zdravja ali urejanja prostora).

Kaj sploh pomeni ta dikcija?

Stičišča pomeni nekaj drugega kot mreže, regij pa v Sloveniji žal nimamo. Nejasnost kriterijev dopušča arbitrarnost določanja prejemnikov sredstev, kar pa omogoča zlorabe.

Slab slog

Mednarodna raziskava PIAAC iz leta 2016 je pokazala, da vsak četrti odrasli prebivalec Slovenije ne bere prav dobro in zato slabše razume besedila, s katerimi se srečuje v življenju ali pri delu. (povezava)

Morda je takšno katastrofalno stanje le odraz nizkih meril jezika v javnih razglasih, kot so razpisi. Kako je lahko tako nizka raven kulture javnega sporočanja sprejemljiva?

So ljudje, ki odločajo, kam bodo šli naši milijoni, tako slabo pismeni?

Ali pa je ohlapno nakladanje v javnih razpisih tam s točno določenim namenom, v funkciji izogibanja jasnim merilom in meritokraciji?

Najhujša je tretja možnost: da so razpisovalci tako odtujeni od realnega življenja, problemov običajnih ljudi in trga, da dejansko menijo, da so pripravili dobro nalogo. To je posledica mnenjskih mehurčkov polarizirane družbe, kjer je vsaka kritika razumljena kot napad, vsak z drugačnim mnenjem pa sovražnik, ki ga je treba izbrisati. Tako ni možna nobena izboljšava, saj sprejemamo le pohvale, krog somišljenikov pa se le še radikalizira. Radikalizacija mehurčkov kot posledica razpisov samo še raste. Ker so razpisi pogosto vezani na evropske direktive, je nejasnost, ki je temelj netransparentnosti, še toliko bolj problematična, zagonetna in težko rešljiva.

Politični interes

Razumem, da »želi ministrstvo z razpisom prispevati k večji vlogi NVO pri oblikovanju tako lokalnih kot regionalnih politik; hkrati pa vzpostaviti trajnejša partnerstva med NVO ter javnimi institucijami, gospodarstvom in mediji«, vendar se mi zdi to v nasprotju z demokratično pluralno družbo, saj nekatere glasove v družbi načrtno krepi, preostali pa so s takšnim posegom od zgoraj bistveno na slabšem.

Družbenokritične NVO, ki so bile v času prejšnje vlade vsak petek na kolesih, zdaj počivajo, čeprav je javni interes očitno ogrožen, npr. na področju čiste pitne vode (kanal čez zajetje pitne vode v Klečah), na področju svobode medijev (zdrs s 36. na 50. mesto v dveh letih – vir), gospodarska klima se poslabšuje, ravnanje z javnim denarjem pa je katastrofalno (sredstva iz solidarnostnega sklada, pridobljena z donacijami in obdavčitvami za namen pomoči ljudem, prizadetih v poplavah, so prerazporedili za koruptivni nakup stavbe za Litijski, navkljub temu, da je bilo prej že izpeljanih nekaj javnih in drago z javnim denarjem plačanih natečajev za rešitev te stiske).

Če se NVO ne aktivirajo enakovredno ob vsakokratni vladi, dobimo vtis, da so politično odvisni.

Tišina NVO, ki spremlja aktualne afere, je strašljiva.

V čudnem neravnovesju je ravnanje NVO in društev, bogato financiranih s strani MOL, ob spornih dejanjih občine. Primer so denimo s strani MOL financirane razstave o »gentrifikaciji mesta« ipd.

So res orodje politike? Kakšna blamaža bi to bila za t. i. civilno družbo.

Razpisni pogoji

Toda čeprav so razpisni cilji izmuzljivi in neoprijemljivi, so merila, kdo se lahko prijavi, zelo natančno opredeljena. Kot da bi hoteli koga vnaprej podpreti ali koga vnaprej izločiti. Pogoji za kandidaturo za javne razpise so prirejeni v prid točno določenim akterjem.

Po nenavadnih naključjih se pogosto zgodi, da zasebni NVO, izbran za prejem visoke subvencije, pravno nastane prav na dan roka oddaje razpisa, in je napisan presenetljivo skladno z razpisanimi pogoji.

Levo-desna polarizacija družbe, kjer se političnim polom vnaprej določa moralne predznake, ni primerna za takšne načine distribucije javnih sredstev. Hitro lahko pride do zlorabe javnega. Opazka, da je nekdo na napačni politični strani (tudi če se sam izrecno postavlja izven vsiljenih političnih strani), je dovolj za diskreditacijo njegovega strokovnega dela. Kako bi potem razpisni pogoji sploh lahko bili pravični?

Podjetja za razpise

Obstajajo podjetja, ki se ukvarjajo zgolj s tem, da za prijavitelje pripravljajo razpise. Za svoje delo poleg poplačila stroškov dela zahtevajo še provizijo od pridobljenih sredstev. Menim, da je to problematično v več pogledih.

Prvič, ker prikazuje zbirokratiziranost prijav, kjer ni pomembno, kako dobro idejo in ekipo imaš, ampak kako izpolniš formular, katere trenutno moderne izraze uporabiš na katerem mestu.

Drugič, ker ta sistem spodbuja korupcijo. Pomembno je denimo, kdo podpiše priporočilo – v primeru spornega razpisa (povezava) je bila to kar ministrica sama, pri čemer priporočil, ki jih je podpisala, sploh ni prebrala (kar naj bi bilo nekaj normalnega). Kaj pa vsi prijavitelji, ki niso vedeli, da morajo za prepričljivo prijavo izpolnjevanje dati podjetju ministričine mame? Ali tisti, ki si takšnega stroška ne bi mogli privoščiti? In tisti, ki takšno prakso iz etičnega principa odklanjajo, ker verjamejo, da delujejo v enakovrednih pogojih? Vsi ti so prikrajšani.

Tretjič pa se mi takšna praksa zdi popolnoma napačna zato, ker javni denar namesto tistih kreativcev, ki naj bi jih spodbudili, prejemajo iznajdljivi birokrati, ki imajo vpogled v sistem.

Skozi zbirokratizirane razpise nastajajo parazitni ekonomski ekosistemi, ki se sami po sebi ne bi nikoli razvili, porabljajo pa znaten del javnega denarja, ki naj bi bil namenjen neki vzvišeni funkciji delovanja celotne družbe.

Morda pa bi bila odprava teh parazitnih sistemov začetna točka odprave sistemske korupcije, h kateri si kar naenkrat prizadeva vodilna politika.

Zločin brez kazni

Primer, le eden izmed mnogih. Ministrica, ki je morala odstopiti zaradi več spornih praks pri deljenju javnega denarja, je nato nastopila novo delovno mesto na Slovenskih železnicah z zelo visoko plačo iz javnega denarja.

Menim, da vsak, ki se mu dokaže, da se je okoriščal z javnim denarjem ali da je ravnal neracionalno, ne bi smel nikoli več opravljati javne funkcije. Zato, ker takšna ravnanja nimajo posledic, se javnega dobrega ne spoštuje. Tu je naslednja možnost za odpravo sistemske korupcije.

Odgovornost

Pogosto slišimo, da naj bi bili visoki davki nujni, ker zagotavljajo socialno pravičnost. Toda če pogledamo države, kot je denimo Finska – tam je nekaj absolutno sramotnega, če se kdo okorišča z javnim denarjem in krši družbeni dogovor. Takšni ljudje so izločeni iz javnega življenja. Pri nas zasedajo ugledne pozicije in visoka mesta na lestvicah priljubljenosti.

(Finska)

Slepa pega

Nekoč sem znanko, ki vodi izredno bogato financiran ljubljanski zasebni kulturni zavod, program pa je pogosto posvečen tudi feminizmu in borbi za pravičnost, vprašala, zakaj vendar molčijo ob spornih dejanjih župana, in to v času gibanja #metoo. Kako lahko zavod, ki na razpisih prejema tako neverjetno visoke zneske javnega denarja, molči ob dogodkih, ki nasprotujejo osnovnim načelom, ki naj bi jih zavod zagovarjal? Pojasnila mi je z »nehaj – naš župan vsaj veliko naredi za kulturo«.

Kmalu sem opazila, da ni edina z takšnim mnenjem. Pojav opisuje tudi Muanis Sinnanović v kolumni za novi Outsider#37. »Tako meni tudi Slavoj Žižek; in sicer, da župan sicer res nekatere stvari počne napačno, vendar vsaj nekaj tudi zgradi«.

»Tisto, kar je dejansko dobro zgradil, je ravno ta infrastruktura in simbolna mreža, v kateri se giblje dobro subvencioniran kulturniški establišment.«
(kmalu v Outsider#37, piše Muanis Sinanović).

Znanka, ki od razpisov prejme ogromno denarja, verjetno meni, da bi ob drugi oblasti dobila manj ali ostala brez sredstev. Toda če bi sistem deloval po jasnih in enakih kriterijih za vse, ne glede na politično pripadnost,  bi bila ta skrb odveč.

Ko smo ustanavljali revijo, nam je ugledni profesor in takrat še direktor pomembnega javnega zavoda namignil, da če se bomo postavili na pravo stran, nam bo šlo dobro. Takrat tega »nasveta« nismo povsem dobro razumeli (še posebej, ker je Outsider nastal tudi kot dolgoročni manifest proti destruktivni levo-desni »kulturi« naše družbe). Danes ga žal dobro razumemo in se nam zdi absolutno nesprejemljiv. (Kolumna)

Bullshit levica, desnica in sredina

Ker v Sloveniji levica in desnica nista definirani s svojimi prizadevanji in realnimi (neideološkimi) predlogi, kako bi naša družba lahko bila boljša, spodbudnejša, pravičnejša, ampak z odnosom do NOB (oz. bolj specifično: do revolucije) in do osamosvojitve (ki se jo skuša celo prikazati kot nekaj negativnega), je tudi t. i. sredina le brezoblična gmota brez vsebine, pasivno definirana z dvema poloma. Obstaja le v zametkih predvsem kot lovilec glasov tistih, ki se ne identificirajo z ideološkimi skrajnostmi.

Če se osredotočimo na kulturo, pa je vsem skupno, da ne znajo sami ustvarjati vsebin, ki bi nagovorile občinstvo, ampak so odvisni od razpisov. To je skupna točka vseh politično-kulturnih akterjev. Razlika je le v tem, da eni postavljajo Titove kipe v depoje, drugi pa jih vračajo v protokolarne državne objekte, da se eni hodijo klanjat na Čebine, drugi pa v več kot treh desetletjih niso sposobni postaviti solidnega spomenika osamosvojitvi.

Vzporedni svet nagrad

Zato da legitimira visoko subvencioniranje določenih akterjev v kulturi, je nastal sistem nagrad. Nagrad je vsako leto več (nekatere je moč celo kupiti), njihov namen pa je, da utrdijo prepričanje, da navadni ljudje kulture ne razumejo in bi, če bi imeli svobodno izbiro, konzumirali samo šund; nagrajeno delo, ki ga javnost ne prepozna kot kakovostnega (ali pa zato niti nima priložnosti), pa zasluži javno subvencijo. Člani strokovnih žirij za subvencije rotirajo med člane strokovnih komisij za nagrade in si izmenično podeljujejo nagrade in subvencije. Ob tem budno pazijo, da nagrade ne dobi kdo od nominirancev, ki ni del sistema subvencioniranja, ali kdo, ki bi ta javni sistem lahko kritiziral in rušil. Kritike, namenjene tistim izven sistema, pa so dobrodošle (npr. pavšalna kritika zasebne pobude).

Nič učinka lahko ustvarimo z nič ali pa z zelo veliko denarja

Razpisi ovirajo pristne pobude od spodaj navzgor in spodbujajo prijavitelje, ki so birokratsko vešči ali zastopajo politični interes avtorjev razpisne dokumentacije.

Namesto da bi kot država spodbujali samozavest, talent, pogum, vztrajnost, odpornost, učenje na lastnih izkušnjah, dialoškost, lastno voljo in odločitve, prelagamo vso odgovornost na zunanji sistem. Ki ne deluje.

Posledica sistema razpisov so izrazito neenakopravni pogoji za delo v kulturi in poveličevanje t. i. nevidnega dela.

Rešitve

Kot sem napisala v kolumni – rešitev problema poštenega subvencioniranja kulture je morda zelo preprosta: denar, ki je zdaj namenjen subvencijam, bi lahko spremenili v davčne olajšave. Pravni subjekti na področju kulture bi imeli nižjo stopnjo DDV, bili bi oproščeni plačila davka na dobiček, imeli bi olajšave pri prispevkih za zaposlene ipd. Odnosi bi bili jasni, konkurenčnost bi bila zdrava in spodbujajoča. Produkcija bi bila neposredno povezana z občinstvom. Del sredstev bi usmerili v »kulturni evro«, ki pa bi bil namesto ustvarjalcem namenjen publiki za obisk ali nakup kulture.

Kaj bi se zgodilo, če bi sposobni ljudje v kulturni politiki namesto za več sredstev zase lobirali za končno izvedbo osnovne kulturne infrastrukture, ki je v vsem času samostojnosti javnost še ni dobila? Ohranjanje izjemne kulturne dediščine bi v javnosti zagotovo oblikovalo zavest o kulturi in zanimanje zanjo, ustvarjalcem pa omogočilo boljše pogoje.

Transparentnost

Rešitev bi prinesla splošno razvita politična kultura, delujoč pravni sistem, ki vsako zlorabo javnih sredstev kaznuje.

Nujna je transparentnost, javno objavljena imena izbranih prejemnikov, projektov in višina sredstev, imena članov komisije, ki so sredstva dodelili, ter njihova obrazložitev. Bistveno je spremljanje učinka in posledice, če prijavljena tema navkljub financiranju ni izvedena.

Spomnimo se na zgoraj omenjeno primerjavo z dvema umetnikoma. Kako bi lahko resnično spodbudili njuno ustvarjanje, ne da bi povzročali neenake pogoje?

Morda tako, da bi osveščali širšo publiko o umetnosti in njeni izjemno visoki dodani vrednosti na bivanje. Tako bi spodbujali umetniški trg – subvencije bi namesto v razpise, ki imajo za rezultat hiperprodukcijo, namenili publiki za nakup umetniških del, vstopnic in knjig. Glede na izkušnje pred dvema letoma se je izkazalo, da je ideja celo izvedljiva. Namesto komisij je lahko vsak izmed nas tisti, ki odloča, kaj bogati njegovo življenje. Država bi lahko umetnost bolj vključevala v svoje projekte: od gradenj do premišljenega oblikovanja podobe povsod, kjer se pojavlja.

V proračunu 2024 je za »nagrade in socialne pravice« v kulturi predvidenih skoraj 12 milijonov. Milijon na mesec. Dovolj, da 1000 kulturnikov v povprečju vsak mesec dobi 1000 evrov od države.

Kot ustvarjalka v kulturi trdim, da je sedanji sistem financiranja kulture slab in namesto ustvarjalnega okolja kroji hiperprodukcijo nesmiselnih projektov, namenjenih sami sebi in komisiji. Deluje kot uravnilovka, ki z visokimi subvencijami podpira projekte, ki pod krinko kulture podpirajo določeno politično agendo, in zavira resnično prodorno ustvarjalnost, ki se je ne da vkalupiti v noben formular.

Veščina priprave prijav na razpise je nekaj popolnoma drugega kot veščina in talent za ustvarjanje.

Zaključimo optimistično. Ustvarjalna moč je edina emancipatorna sila, ki je politika ali sistem subvencij ne more zatreti. Čeprav se s politiko zliti NVO glasno izražajo za »enakopravnost«, v resnici zaradi lastne priviligiranosti niti opazijo ne, kako neenakopravne pogoje s sistemom subvencij dejansko povzročajo. Pa vesel 8. marec.

Nina Granda

2 Responses

  1. Fantastična kolumna. Zelo lep opis kakšen gnil sistem se je razvil v Sloveniji…..

  2. Svežina iskrene in stvarne ocene stanja kulture naj odplakne postanost naše kulturne produkcije.

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.