Ko se milenijci_1* usedemo ob kakšni kavi in začnemo pogovor o svojih optimalnih možnostih reševanja stanovanjskih zadevščin, nihče ne omenja ideala generacije naših staršev, kot je hiša z velikim vrtom z zelenjavnim in sadnim delom, s sobo za goste, po možnosti še z nadstreškom za avtodom in tako dalje. Slišati je povsem drugačne želje, ki so povsem kontrastne željam starejših, pa kljub temu v današnjem času mejijo na ideal, kot so funkcionalni prostori, nizki mesečni stroški, manjša kvadratura, čim manjša parcela, če je le mogoče, brez kreditov. Vzrok tega so spremenjene okoliščine, v katerih mladi živijo in si ustvarjajo prvi dom zase ali za družino. Novoprišleki so v delovno aktivnem okolju, brez večjega vstopnega kapitala, s katerim bi si lahko uspešno reševali svoj prvi stanovanjski problem, preprosto prepuščeni prostemu nepremičninskemu trgu, ki je naravnan na ljudi z rednimi dohodki ali podedovanim denarjem. Potrebe mladih so dokaj preproste in globalizirane, in starejša generacija, ki trenutno obvladuje vse ključne pozicije, jih še ni doumela. Najbrž jih tudi nikoli ne bo.
Današnja mladež je s svojim težko prisluženim, izposojenim ali podedovanim denarjem pri izbiri nepremičnin dokaj hitro postavljena pred dejstvo, da si bo v okviru lastnih virov težko v kratkem času rešila stanovanjsko težavo na varen in zanesljiv način. Če so starejša stanovanja – katerih večini se življenjska doba izteka in so zrela za prenovo – zasnovana glede na potrebe stanovalcev, so nova stanovanja projektirana po logiki trga. Zato je na trgu težko najti hišo velikosti 90–100 m2, primerno za štiričlansko družino, saj so v večini velikosti 120–150 m2 ali več, kar tudi dviguje ceno nepremičnine na račun kvadratnih metrov, ki jih mladi kupci ne potrebujejo ali ne želijo. Podobno težko je najti 40–50 m2 veliko stanovanje s spalnico, primerno za mlajši par. Vzrok za to je delovanje nepremičninskega trga po principu gradnje zgolj stanovanj, ki se najlažje prodajo. Štejejo kvadratni metri, ki dirigirajo ceno, kljub slabi zasnovi prostorov. Gradnje za prav določeno ciljno skupino ljudi v slovenskem prostoru ni, razen za starostnike. Prevladuje splošen velikostni razred 50–55 m2 – dvosobno stanovanje_*2. Za enako vsebino bi zadoščalo tudi 40–45 m2. Če bi tem 50–55 m2 dodali še 5–7 m2, bi lahko dobili dodatno spalnico in stanovanje bi bilo zadosti veliko tudi za tri- do štiričlansko družino.
Kot rariteto je mogoče v nastajajoči soseski Zeleni gaj v Ljubljani najti manjše dvosobno stanovanje (47 m2), ki je po zasnovi precej klasično – pomanjšana različica klasičnega dvosobnega, ki v večini primerov meri ok. 7 m2 več. Čeprav je zasnova precej korektna, ne dopušča fleksibilnosti, ki je značilna potreba mladih (na primer možnost umestitve otroške postelje ali prilagoditve potrebam mladega podjetnika ali študenta). Življenjska dinamika je najbolj pestra prav med 20. in 35. letom življenja, zato ta ciljna skupina ljudi potrebuje funkcionalno čim bolj prilagodljiva stanovanja, ki lahko sledijo različnim trenutnim življenjskim potrebam. Samo s premikanjem notranje opreme znotraj zastavljenega gabarita bi moralo stanovanje omogočati enkrat bivanje s sostanovalcem v študentskem obdobju, drugič vzpostavitev delovnega prostora na začetku poklicne poti, tretjič primerno bivanje v dvoje, četrtič z otrokom. Takšne stanovanjske rešitve so praktične in humane, z močno socialno noto. Klasično zasnovano stanovanje, pa naj bo projektirano še tako skrbno in kakovostno, vendar brez omogočanja različnih načinov rabe, lahko kaj hitro postane velika ovira v spreminjajočih se bivalnih potrebah in pomeni kratkoročno rešitev.
Ker neprestano teoretiziranje ne pripelje nikamor in ker bi bilo treba obenem prikazati, da je fleksibilno stanovanje, ki bi zadovoljilo potrebe milenijcev, povsem preprosto mogoča rešitev, smo pripravili konkreten primer, ki upošteva tudi rezultate Outsiderjeve poletne ankete Stanovanja za nove generacije. Brez radikalnih arhitekturnih rešitev, zgolj preprosta, realna zasnova stanovanja s poudarkom na vsebini.
1. možnost
2. možnost
3. možnost
4. možnost
Zasnovano stanovanje je veliko 42,4 m2 (neto) in vsebuje vse, kar imajo tudi 10 do 15 m2 večja stanovanja – standardna dvosobna. Njegova posebnost je fleksibilnost, tako da je z enim obiskom največjega globalnega ponudnika pohištva in prestavljanjem izbranega pohištva mogoče urediti stanovanje enkrat za študenta, drugič za mladega podjetnika, tretjič za par, četrtič za mlado družino. Odprta tlorisna zasnova stanovanja omogoča prilagodljivost različnim življenjskim spremembam v dobi 10–15 let. Morda je posebnost eno parkirno mesto na stanovanje, kar zniža strošek bivanja in sledi novim bivanjskim ideologijam, ki temeljijo na posedovanju čim manj materialnega oziroma na vzdržnem ravnanju s planetom. Cena takšnega stanovanja na trgu bi bila v Ljubljani ok. 116.000 €, za najem pa bi bilo treba odšteti ok. 340 € na mesec, kar je 100 € manj od velikostno primerljivega dvosobnega stanovanja v ponudbi SSRS.
Prikazano stanovanje morda ni najbolj optimalna ali vrhunska rešitev, vendar odraža miselnost, ki bi morala biti vključena v snovanje stanovanj za novo, mlado generacijo. Ustaljene družbene norme mlade generacije milenijcev so spremenjene, življenjski dogodki so nepredvidljivi in ne tečejo v predvidenem časovnem zaporedju, kot je bilo to nekdaj: šola → služba → partnerstvo → družina. Življenje mlajših generacij je podvrženo mnogim negotovostim, zato je njihov življenjski stil svobodnejši, prilagodljivejši, ekonomsko nestabilen, globaliziran, in zanje so primerna zgolj stanovanja, ki omogočajo sledenje hitro spremenljivim življenjskim situacijam. Če bi Slovenija želela biti bivanjsko prijazna vsem bodočim mladim, bi morala slej ko prej vzpostaviti sistem poceni in hitro zamenljivih stanovanj za različne življenjske situacije. Vseeno pa se je dobro zavedati, da najbrž ni pametno polagati preveč upov v sistemske rešitve, strategije in stanovanjske politike, saj realno stanje ni naklonjeno kakršnimkoli oprijemljivejšim spremembam v kratkem času. Največji problem je visok delež lastniških stanovanj (75 %-3*), ki zavira kakršenkoli resnejši premik v pravo smer, na sistemski ravni naklonjeno mlajšim. V takšnih razmerah so mogoči zgolj hitri in pragmatični ukrepi za izboljšanje stanovanjskih razmer mladih, kot je prikazano na opisanem primeru stanovanja.
Besedilo in arhitekturna zasnova stanovanja: Srđan Nađ, Urška Podlogar Kos
* S podanim primerom želiva na bolj ekspliciten način prikazati možnosti za drugačne stanovanjske rešitve, prilagojene dejanskim potrebam mlade generacije. To za seboj prinaša tudi drugačne koncepte pozidave, kot se trenutno prakiticirajo. Prav tu pa se odpirajo nove priložnosti in izzivi za arhitekte in investitorje. Prikazan primer ni dokončna arhitekturna rešitev.
1* Med milenijce sociologi uvrščajo generacijo, okvirno rojeno med letoma 1981 in 2000. To je generacija, ki je odraščala z digitalnim svetom in na prehodu v samostojno poklicno življenje doživela svetovno gospodarsko krizo, zato so njene vrednote spremenjene. Živi globalno življenje, povezano z vsem svetom; materialne dobrine niso najpomembnejše, pomembnejša so doživetja; raje ima mirno in svobodno življenje kot pa služenje velikega denarja pod hudimi pritiski, zato so ti ljudje slabi ali zelo izbirčni potrošniki.
2* Ta velikostni razred stanovanj trenutno dosega ceno med 100.000 € in 150.000 € – znesek, ki so ga potencialni kupci še zmožni ali pripravljeni plačati oziroma je dosegljiv največjemu številu ljudi v slovenskem prostoru. Po vsebini so stanovanja splošna in zasnovana za nikogar specifično, tako da so zadovoljiva za vsakogar.
3* Eurostat, podatek za leto 2016
Podprite nastajanje vsebin spleta outsider.si in tiskane revije Outsider z naročilom!
