Ravnikarjevo leto, obeležujemo ga v Sloveniji in še posebej v Novi Gorici, me je spodbudilo k pisanju, ki seveda ni strokovna raziskava, ampak le moj osebni pogled na vlogo prof. Edvarda Ravnikarja (v nadaljevanju ER) pri rojevanju in rasti Nove Gorice (NG). Zavedam se, da se z zapisanim mnogi ne bodo strinjali, a sem prepričan, da lahko le z različnimi (lahko tudi nasprotujočimi) pogledi na isti predmet, vsebino, problem doprinesemo k njegovemu boljšemu poznavanju, razumevanju.

Čeprav je bil ER moj profesor, ga osebno nisem poznal, mogoče sem ga nekajkrat srečal na stopnicah na Grabnu. Pač nisem bil v njegovem seminarju, ampak v Mihevčevem. Kljub temu so me njegovi pogledi, predvsem njegova Nova Gorica, ves čas študija ne le zanimali, ampak tudi privlačili, temo Ravnikarjeve Nove Gorice sem celo imel na zagovoru diplome (pri prof. Mihevcu) in bil za predstavitev tudi odlično ocenjen.

Vseh osemnajst let mojega dela v Novi Gorici je bil ER na neki način prisoten, neke vrste »stric v ozadju« (večkrat tudi nezaželen), skozi katerega sem gledal in ocenjeval dotakratni razvoj NG pa tudi vse korake, ki smo jih v mestu izvajali v času mojega službovanja. V svojem prvem javnem nastopu, v članku Zasebne gradnje v Novi Gorici (Goriška srečanja, 1966, št. 2) sem opozoril na napačno vsiljevanje individualne gradnje v neposredno bližino mestnega centra, najbolj vidno zanikanje prvotne Ravnikarjeve zasnove mesta moderne. Konec šestdesetih let smo (na silo) pretrgali s prakso zimzelenega zasajevanja mestnih površin in ponovno uvedli drevorede ob ulicah; na žalost prepozno, Ravnikarjevega štirivrstnega drevoreda platan ob Magistrali nismo uspeli več uresničiti. Pri Cankarjevem naselju smo v osnovi upoštevali princip vrtnega mesta, soliterjev na zelenih površinah, in tako nadaljevali način gradnje, zastavljen na južnem koncu Magistrale, po Ravnikarjevem urbanističnem načrtu, po katerem je bila zgrajena tudi glavnina cestnega omrežja v mestu. Na žalost brez ene bistvene poteze, prečne osi – vzhodne vpadnice v mesto (potekala naj bi nekako v podaljšku Kromberške ceste proti zahodu, pod pravim kotom sekala Magistralo nekje na območju sedanje Perle in se nadaljevala do Prvomajske ulice), ki jo je urbanistični načrt arh. Strmeckega iz leta 1958 nesrečno zamenjal s takratno Leninovo (danes Rejčevo) ulico in severno diagonalo, simetrično Erjavčevi ulici.

Pogosto sem uporabljal Ravnikarjeve citate, tudi za potrjevanje svojih idej ali stališč. Priznam, pri tem nisem bil popolnoma objektiven, gotovo so mi bili ljubši tisti, s katerimi sem lahko podprl svoja stališča, a verjetno pri tem nisem bil edini. Večkrat sem se srečal z drugače mislečimi, ki so se prav tako sklicevali na Ravnikarjeva stališča, seveda tista, s katerimi se jaz nisem strinjal. Včasih prav zanimivi dueli (če parafraziram neki drugi znani rek): z Ravnikarjem proti Ravnikarju. Te citate sem pogosto uporabljal, ko sem dokazoval, da tudi ER po tridesetih ali štiridesetih letih ne bi gradil Nove Gorice po prvotnem načrtu, mesta moderne, ampak bi prisluhnil novim potrebam, novemu utripu življenja in mu prilagodil tudi načrtovanje mesta. Ne nazadnje, to je konkretno storil tudi v svojem predlogu ureditve centra mesta leta 1968, dvajset let po prvotnem načrtu, v katerem je, med drugim, soliterje, značilne bloke moderne, zamenjal z gručasto zazidavo, bolj zgoščeno, bolj v merilu človeka.

Ravnikarjevi citati

Z njihovo pomočjo bom skušal osvetliti svoj pogled na razvoj NG in vlogo ER pri tem:

»Naselja rastejo in se gibljejo po menjajočih se faktorjih, ki jih v celoti ni mogoče dokončno utrditi. Naloga urbanista spričo konkretne intenzivne preobrazbe ni v iskanju končne idealne forme določenega naselja, ampak predvsem v reguliranju razvoja v njegovih bistvenih tehničnih in ostalih sestavinah.« (Ravnikar, E., 1949: Ob razstavi arhitekture FLRJ v Moderni galeriji. Novi svet, Ljubljana, 1949, l. 4, št. 6.)

Bi ER sledil tej usmeritvi tudi v NG, če bi ostal njen urbanist in bi tudi v petdesetih letih in kasneje vodil njeno izgradnjo? Ali bi se, v nasprotju s tokom življenja, obnašal tako, kot so kasneje želeli nekateri njegovi občudovalci, ki so skušali, petdeset let po urbanističnem načrtu, tok razvoja mesta spet ukalupiti v Ravnikarjevo izvorno idejo, v idejo mesta moderne?

Spomnimo se samo študentske urbanistično-arhitekturne delavnice pod vodstvom prof. Aleša Vodopivca leta 2008/9, katere cilj je bil »pomagati najti odgovor na vprašanje, kaj naj bi NG sploh bila« ter preveriti, »kakšne so še možnosti uveljavitve Ravnikarjeve urbanistične zasnove«, rezultati delavnice pa »navdajajo z upanjem in optimizmom, da Ravnikarjev načrt NG vendarle še ni povsem zamujena priložnost« (vsi citati so povzeti iz uvodne obrazložitve prof. Aleša Vodopivca v brošuri, ki jo je o delavnici izdala Mestna občina NG, 2009). Izredno zanimiva in dobro izvedena študijska naloga, ki pa po mojem takrat javno izraženem mnenju ne bi mogla več služiti za usmerjanje nadaljnjega razvoja mesta, s čimer sem na javni predstavitvi (in tudi kasneje) spodbudil burne odzive in nasprotovanja, do predlogov, da naj se ta naloga uzakoni kot vodilo za nadaljnjo gradnjo mesta (deloma se je to celo zgodilo, ob takratni pripravi novega občinskega prostorskega načrta in urbanistične zasnove mesta je načrtovalcem služila kot ena od strokovnih podlag). Nihče od najbolj gorečih zagovornikov pa se ni vprašal, ali bi Novogoričani sploh hoteli živeti v takem mestu, v mestu z dolgimi praznimi ulicami, dolgočasnimi velikimi bloki v zelenju, med katerimi bi bile za pešca prevelike in prazne razdalje.

Vračanje k izvornemu Ravnikarjevemu načrtu se je prepletalo ves čas priprave OPN (sprejet je bil leta 2012), skoncentriralo pa se je predvsem v vprašanje nadaljnje usode Magistrale: ali naj se podaljša proti severu ali naj ostane v dolžini, kot je zgrajena, torej nekje do sedanje Vojkove ceste. Višek razhajanj, lahko bi celo rekli že spora, je ta dilema doživela v razpravah na mestnem svetu decembra 2008 in januarja 2009 ter v odzivih v javnih občilih, ki so se (po moji oceni) prvič od nastanka mesta poglobljeno posvetili enemu od njegovih urbanističnih problemov; vse skupaj pa se zaključilo z značilnim političnim kompromisom, mogoče takrat tudi edinim možnim, ki pa je zaradi nedorečenosti dopuščal, da se je vprašanje Magistrale vračalo na plano ob vsakem predvidenem posegu, ki bi se je neposredno ali posredno zadeval. Zaradi Magistrale so se pred skoraj dvajsetimi leti kresala mnenja ob predlogu izrabe prostora severno od sodišča, svoj absurdni višek pa je razprava doživela ob vprašanju, ali naj se Eurospinu, trgovski hiši v adaptiranem nekdanjem avtoservisu, ki je bil v začetku šestdesetih let postavljen v os možnega podaljška Magistrale, dovoli nujno potrebna adaptacija ali naj se to prepove, ker da je objekt itak predviden za rušenje (kdaj naj bi se Magistrala podaljšala, pa si ni upal nihče napovedati). To je bila tudi zame kaplja čez rob, razhajanja med mojimi pogledi na organsko rast mesta (tako kot razumem tudi Ravnikarjev citat zgoraj) in (po moji oceni) prenapetimi in neživljenjskimi načeli tistih, ki so prevzemali strokovno vodenje razvoja mesta, so me (leta 2014) prepričala, da sem dokončno izstopil iz občinske urbanistične politike.

Še vedno pa sem prepričan, da bi bilo treba razvoj mesta voditi po načelih, ki jih je nakazal z uvodnim citatom ER. Prepričan sem, da urbanizem ni načrt, mrtva črta na papirju, ampak stalno delo, spremljanje sprememb, sprotno strokovno presojanje in na tej podlagi tudi politično odločanje. Do kod biti pri tem fleksibilen, da ne zaideš na spolzko polje subjektivnosti? Birokratsko odločanje na eni strani proti življenjskemu odločanju na drugi. Kje je meja? Je možno v današnjih političnih razmerah, ko pogledi družbo razdvajajo že prav na vseh področjih, sploh najti človeka, ki bi bil sposoben in pripravljen prevzeti sicer nedorečeno vlogo mestnega urbanista (ali arhitekta)? Ljubljani je to uspelo, a zadnje polemike kažejo, da tudi tam to ni bilo vsem po godu.

»Toka življenja, ki ga doživljamo, ne bi smeli občutiti kot oviro urbanističnemu delu, ampak narobe, življenjska nujnost mora biti pobuda za ustvarjanje vedno novih urbanističnih vrednot.« (Ravnikar, E., 1949: Ob razstavi arhitekture FLRJ v Moderni galeriji. Novi svet, Ljubljana, 1949, l. 4, št. 6.)

»Življenje mesta je večno presnavljanje ali pa tega ni.« (Ravnikar, E., 1966: O natečaju za novo središče Skopja. Sinteza, Ljubljana, št. 4, str. 5-1249)

Ali si lahko zamislimo Novo Gorico, ki bi se sedemdeset let gradila striktno na podlagi Ravnikarjevega načrta, torej maketo na Bevkovem trgu v merilu ena proti ena? Ali po načrtih urbanistične delavnice iz leta 2009? In jo primerjamo s tem, kar je oblikovalo življenje – realni pogoji v njenem razvoju, z vsemi napakami in pozitivnimi lastnostmi?

Živo se spomnim ostre debate na Komisiji za usmerjanje gradnje Nove Gorice leta 1966, ko smo takrat odločilni politični inštituciji v mestu predstavili Vrtovčev zazidalni predlog trgovskega centra s peš ulico, s hrbtom, obrnjenim proti Magistrali, ter nasprotovanja nekaterih starejših članov Komisije, ki so predlagali izgradnjo še enega bloka v podaljšku takrat že zgrajenega Čebelnjaka in seveda z orientacijo na Magistralo (ne sicer po Ravnikarjevem zazidalnem načrtu, ampak po načrtu Strmeckega iz leta 1959, ki pa je vsaj v načinu zazidave ohranil vse značilnosti prvotnega Ravnikarjevega načrta). Zahvaliti se moramo predvsem takratnemu mlademu županu Jošku Štruklju, da nas je podprl in da se danes lahko Novogoričani sprehajajo in sedijo v obvladljivem ter zato priljubljenem urbanem prostoru, ki ga ob Magistrali pred Čebelnjakom še vedno ni.

Takrat nismo poznali gornjega Ravnikarjevega citata, a smo se, urbanisti in tudi odločujoči politiki, odločali po občutku; slutili smo, da je treba prebivalcem mesta dati vsaj malo tistega urbanega vzdušja, ki so ga poznali, če od drugod ne, iz sosednje Gorice: ulico, trg, zaprt javni prostor, kjer se čutiš varnega, v zavetju, kjer nisi na prepihu.

Zanimivo, samo dve leti kasneje je ER sam v svojem predlogu za natečaj urejanja mestnega centra sprejel tip zazidave trgovskega centra in ga celo potegnil na travnik pred mestno hišo, odstopil je tudi od tipične za moderno značilne zazidave s soliterji v zelenju in jo nadomestil, kot je zapisal v obrazložitvi svoje natečajne zamisli (1968, interni natečaj, razpisovalec SOB Nova Gorica, vabljeni: Fakulteta za arhitekturo – prof. E. Ravnikar, Urbanistični inštitut SRS, Ljubljanski urbanistični zavod – LUZ in Zavod za urbanizem Nova Gorica):

»Na obeh koncih bi zato gradili standardna stanovanja kot zanimivo modelirane gmote (kot npr. Ferantov vrt v Ljubljani) s splošno zanimivim programom v pritličju. Proti Solkanu npr. tehnična vzgoja mladine in odraslih, na drugi strani pod Panovcem pa ob vznožju visokih stanovanj nešolska kulturna aktivnost v zgradbah ob vodi in na stopnjasto dvigajočem se terenu. Če mislimo na vsaki strani po ca. 5000 prebivalcev, lahko nastanejo zelo živahni tokovi pešcev. Zato bi morala biti Magistrala posajena s platanami, opremljena s funkcijami …«

Skratka, v toku s takrat najprodornejšimi urbanističnimi rešitvami, kot je bila soseska BS 7 v Ljubljani ali Split 3. Ne okostenelost, zazrtost v preteklost, ampak iskanje novega, sodobnim potrebam in možnostim prilagojenega oblikovanja urbanega prostora. Večno presnavljanje …

Plastovitost namesto rigidnega vztrajanja na prvotni, pa čeprav ob nastanku genialni zasnovi. To se je v NG zgodilo in se še dogaja. Z dobrimi in slabimi, celo zgrešenimi plastmi, ki pa se vseeno s časom spojijo v nezdružljivo celoto. Kot npr. plast zapoznele postmoderne (vogal pri gimnaziji), dolgo me je iritirala, a jo sedaj jemljem kot zanimivo sled določenega časa, časa na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta. Časa skromnega razvoja mesta, brez večjih investicij, ko ni bilo denarja za kvalitetnejšo arhitekturo.

»Med idealom in urbanistično realnostjo bo vedno dovolj velika vrzel, ki se da zmanjšati samo z resnim in trajnim prizadevanjem: manj znanosti pa več konceptnega, daljnovidnega, s prednostjo resničnih problemov in več prizadevanja, da bi čim hitreje dohiteli, kar smo doslej zamudili v konceptnem mišljenju.« (Ravnikar, Ljubljana, 2000, AB 1979, št. 44–45)

Da ideal, v primeru NG Ravnikarjev urbanistični načrt iz leta 1948, ne bo nikoli v celoti izveden, je bilo jasno že leta 1948, ko NG nenadoma ni bila več politični cilj, ko na zvezni in republiški ravni ni bilo več interesa po izgradnji mesta, ki bo sijalo preko meje, ki bo dokazovalo, da je socializem sposobnejši od »gnilega kapitalizma«, in ko je skrb za njegovo izgradnjo padla na ramena lokalne politike in lokalnega prebivalstva, tistih, ki so mesto v resnici krvavo potrebovali. Zato je čudno, da se je ER oddaljil (vsaj tako je izgledalo) od svojih realističnih pogledov z mislijo v članku Nova Gorica po 35 letih:

»Zidanje Nove Gorice je verjetno najbolj zgovoren primer usode urbanizma v Sloveniji po osvoboditvi, le da bi temu primeru še najlaže rekli tragedija, čeprav Nova Gorica ni edina taka bolečina, saj smo drugje doživljali podobne nesreče, ko se nam ni posrečilo dobro realizirati nobene od povečini srednje velikih urbanističnih nalog v živa, zaokrožena in lepa nova mesta. Kjer ni bilo že obstoječih osnov, nismo mogli pokazati, kar bi s takratno urbanistično kulturo lahko. Podobno kot z Gorico se nam je godilo še z Velenjem, Portorožem in že z nekaterimi novimi naselji.« (AB 1984, št. 68–69)

1. Kljub temu ER verjetno le ni tako mislil, kot so ga interpretirali, saj je bila njegova kritika (ali bolj obžalovanje nad realnim stanjem) usmerjena na slovensko družbo v celoti, vsaj tako je možno razbrati, če prebereš članek do konca. Po mnenju prof. Ravnikarja je bila za tako stanje kriva v prvi vrsti »na novo vpeljana abstraktna in tehnokratska pisarniška miselnost; domišljav in neveden pragmatizem; obvezno in edino veljavno svetovanje politikov pri strokovnih zadevah. V primeru Nove Gorice pa še dejstvo, da je odgovornost za gradnjo z velike zvezne akcije razmeroma hitro začela drseti v vse bolj skromno kompetenčno merilo.« (prav tam)

A to ni motilo (predvsem domačih) kritikov takratne gradnje NG, ki so to misel neštetokrat citirali, posnemovalci, ki sploh niso poznali celotnega Ravnikarjevega besedila, pa jo za njimi nekritično ponavljali (tudi v letu, ko smo obeleževali sedemdesetletnico začetka njene gradnje). Nova Gorica je naenkrat postala sinonim za »tragedijo slovenskega urbanizma«. In kdo naj bi bil po njihovem za to tragedijo kriv? Priročno so krivce iskali tudi (ali predvsem) pri urbanistih, ki so gradnjo mesta vodili v šestdesetih in sedemdesetih letih (v mislih imam peticijo Društva arhitektov Primorske iz leta 1984: »Projektante, ki so v zadnjih dvajsetih letih krojili formo mesta in podobo Nove Gorice, pa lahko preštejemo na prste ene roke.« Vir: Racionalizacija urbane strukture Nove Gorice z arhitekturo mesta, Vinko Torkar, 1987, str. 91), dvajset let po tem, ko je zamisel o sijaju preko meje dokončno ugasnila. Torej tudi (ali predvsem) pri meni. Kaj pa danes, glede na to, da je NG še vedno več ali manj taka kot leta 1983? Bi lahko še vedno bila »tragedija urbanizma«?

2. Mogoče pa je bilo neskončno ponavljanje mantre o tragediji urbanizma le sredstvo, da bi Novogoričane prepričali o vračanju k izvorni Ravnikarjevi ideji o mestu moderne, še posebej pa k idealistični ideji o podaljševanju Magistrale. Ob tem, da je NG (iz objektivnih razlogov) zamudila edinstveno priliko, da bi postala spomenik povojnega evropskega urbanizma (kot Le Havre, katerega osrednji del, v celoti porušen v drugi svetovni vojni, je bil med leti 1945–64 zgrajen v enem zamahu in je danes na seznamu Unescove kulturne dediščine). NG (in z njo ER) pa je imela nesrečo, da enostavno ni bilo objektivnih možnosti za celovito realizacijo zamisli. Po Investicijskem programu iz septembra 1947 naj bi bilo v prvi petletki (1947–51) mesto zgrajeno do prve faze (vse upravne, izobraževalne, zdravstvene, kulturne inštitucije, delovna mesta, stanovanja za 10.000 prebivalcev), torej to, kar je v grobem zajemal Ravnikarjev urbanistični načrt. A je z informbirojem, leta 1948, interes zanjo na zveznem nivoju usahnil, s tem pa tudi sredstva in vse ostalo. Kdo je kriv za to? Stalin, Tito? Ali lokalni »faktorji«, ki si niso mogli privoščiti mesta, ki bi sijalo prek meje? Gradili so le tisto, kar je bilo nujno za preživetje.

Razkorak »med idealom in urbanistično realnostjo« je stalni spremljevalec urbanizma, danes še bolj kot nekoč; danes prevladuje pragmatizem kapitala, ki mimogrede povozi tudi vse nekdanje, vsaj v fragmentih še žive ideale.

Da bi dali Magistrali notranje življenje, bi jo morali gledati kot prometnico, v kateri pešec in vozilo nista v konfliktu, prvenstveno bi to bila hrbtenica peš prometa in bicikla. Na obeh koncih bi zato gradili standardna stanovanja kot zanimivo modelirane gmote (kot npr. Ferantov vrt v Ljubljani) s splošno zanimivim programom v pritličju. Proti Solkanu npr. tehnična vzgoja mladine in odraslih, na drugi strani pod Panovcem pa ob vznožju visokih stanovanj nešolska kulturna aktivnost v zgradbah ob vodi in na stopnjasto dvigajočem se terenu. Če mislimo na vsaki strani po ca. 5000 prebivalcev, lahko nastanejo zelo živahni tokovi pešcev. Zato bi morala biti Magistrala posajena s platanami, opremljena s funkcijami«. (Interni natečaj, 1968)

Njegov pogled na Magistralo, predvsem pa na vlogo dreves, sence pod njimi, prostora za življenje, na pravi urbani prostor (kot Cours Mirabeau v Aix-en-Provence, na katerega se je ER pogosto skliceval) sem leta 2012 skušal čim bolj dosledno vtkati v projektno nalogo za natečaj, s katerim naj bi pridobili najustreznejšo rešitev za celovito prenovo Magistrale. In smo jo tudi dobili, izdelana je bila tudi vsa izvedbena dokumentacija, a navzlic temu se je osem let kasneje, leta 2021, zgodila ob vhodu v mestno hišo banalna skrunitev Ravnikarjeve ideje o Magistrali, ki je hkrati v popolnem nasprotju z zmagovito natečajno rešitvijo in izdelanimi projekti. Kot da bi hote pozabili na vse, kar je bilo dogovorjeno, narisano (četrti ruši tretjega, bi rekel Vinko Torkar; da pa bo še bolj banalno, bi lahko celo rekli, da tretji ruši tretjega, samega sebe).

Tako kot mesto v celoti se je tudi (predolga, preširoka) Magistrala ves čas dograjevala postopno, glede na potrebe in možnosti, »od spodaj navzgor«, večinoma z objekti velikosti in izgleda, ki po mnenju stroke, pa tudi meščanov, ob njo ne bi spadali. Ker so bili preskromni, premalo monumentalni. V petdesetih letih so zgradili pošto, zavarovalnico, SDK, premajhne in premalo ugledne za monumentalno Magistralo, a dovolj velike za takratne potrebe in možnosti. Bi lahko bilo drugače? Namesto treh majhnih ena velika, ugledna stavba? Bi, če bi bilo za to dovolj politične volje in strokovne pripravljenosti, ki pa je v takratnih ozkih lokalnih razmerah ni bilo. Malo več širine je v NG prišlo šele s Projektivnim ateljejem Ljubljana (arhitekt Vilijem Strmecki s sodelavci), ki so ga v drugi polovici petdesetih let vključili v načrtovanje nadaljnjega razvoja mesta. A so tudi oni ostali več ali manj ukalupljeni v skromno vizijo razvoja, ki je izhajala iz težav mesta v prvem obdobju gradnje.

In kako bo v prihodnosti? Bo kilometrska Magistrala (že sedaj predolga za mesto s petnajst tisoč prebivalci) podaljšana? Do Solkana, samo do bodoče Lavričeve ulice ali bo ostala v sedanji dolžini? Bo Ravnikarjev ortogonalni sistem ulic podaljšan vse do podnožja Sv. Katarine ali se bo na Vojkovi prelomil in se nadaljeval v naravni smeri severovzhod – jugozahod (v smeri obstoječih parcel, polj, potokov …)? Bo treba (v prvem primeru) Vojkovo cesto v celoti odstraniti ali jo bomo kot najstarejšo prometnico v tem prostoru – stezo slonov – pustili in jo organsko vključili v mestno tkivo? Danes je v OPN podaljšek Magistrale le drobna črtica na papirju, ki nikogar ne moti, ko pa bo prišlo do potrebe, da mesto preskoči Vojkovo, bi bilo treba to dilemo ponovno odpreti in resno premisliti. Takrat se bo tudi treba odločati, ali naj se Eurospin poruši ali ne.

Za zaključek

Ravnikarjevo leto je odlična priložnost, da ponovno (in dokončno) ovrednotimo dediščino, ki jo v NG predstavlja Ravnikarjeva ideja o Novi Gorici kot mestu moderne. Po mojem mnenju je čas, da tudi to, za takratne razmere genialno, a le deloma realizirano zamisel nehamo po nepotrebnem objokovati in jo po tri četrt stoletja postavimo v sosledje zgodovine tako, kot se je v resnici odvijala. Tudi ER je le eden od »avtorjev« današnjega mesta (čeprav mislim, da mesto enostavno ne more imeti avtorja, njegov nastanek in razvoj je odvisen od preveč činiteljev, tisti, ki drži svinčnik v roki, je le eden od njih, največkrat ne najpomembnejši). Je pa nesporno prvi od njih, tisti, ki je svoj svinčnik zastavil na bel, še neporisan papir. Ravnikar je mestu prispeval najbolj žlahtno plast, prvo, ki je pustila najgloblje sledi, podlago za vse naslednje. Tudi zato so njegove poteze tako pomembne, izstopajoče, odločujoče, usodne, da jih vsi naslednji avtorji niso mogli (tudi če bi hoteli) v celoti izbrisati, spremeniti, zanikati … ER in njegovi nasledniki so nalagali plast za plastjo mesta, eno čez drugo, tudi eno proti drugi, vse to je danes realno urbano tkivo; tako kot je, je podlaga za nadaljnji razvoj nedokončanega mesta; upam, da bo še dolgo nedokončano, da se bo še dolgo gradilo in živelo. Dokončana mesta so mrtva.

ER je NG gotovo najbolj in najbolj usodno zaznamoval. Zato si tudi on, ne le njegovo delo, zasluži dostojno oddolžitev mesta. Bi lahko po njem poimenovali kako ulico? Če bi, bi to vsekakor morala biti Magistrala, sedanja Kidričeva ulica, kar pa ne verjamem, da bi bilo kmalu izvedljivo. Bi po njem lahko imenovali trg pred mestno hišo? Mogoče malo laže, a tudi to ne prav enostavno. Zato pa bi mu morali postaviti vsaj spomenik, doprsni kip, kot vsem pomembnim možem, ki so vplivali na razvoj Goriške in NG. Tudi prostor zanj bi bil nesporen, nekje med spomenikoma prvemu urbanističnemu načrtu mesta in prvim graditeljem, mladinskim delovnim brigadam, vsekakor ob Magistrali.

Bi se tako Nova Gorica dokončno in dostojno oddolžila svojemu prvemu načrtovalcu in se tako sprostila spon, ki jo še vedno vežejo na preteklost, na rojstvo? In bi se razvijala tako kot druga mesta, po lastnih zakonitostih, glede na stanje, potrebe in možnosti ljudi? Tudi NG bo le taka, kot jo bomo znali in zmogli. Kot je rekel M. Fabiani: »V vsakem trenutku je rezultat vseh sil, ki so se vgradile v njegov nastanek …«.

In s tem se moramo sprijazniti. Ne smemo pa pozabiti na primarno vizijo, da naj bo NG mesto, ki bo sijalo preko meje. Če ne z bleščečimi fasadami, vsaj z urejenostjo in kakovostjo življenja.

Napisal: Tomaž Vuga, arhitekt in urbanist

Članek bo v tiskani obliki izšel v reviji Razpotja oktobra letos.

Prispevek je del serije zapisov, posvečenih stavbam Edvarda Ravnikarja v Ravnikarjevem letu 2023.

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!