V stavbi, ki ji ljubeče rečejo Kanarček, je v kotu pisarne Objektiva moja službena pisalna miza. V nekoliko obledeli rumeni stavbi Edvarda Ravnikarja na Kopitarjevi cesti v Ljubljani, kjer se piše časopis Dnevnik.
Nad mizo je velika črno-bela fotografija repa prvega letala Adrije Airways, ki je na začetku devetdesetih let po revoluciji pristalo v Tirani. Po vzletišču se na kolesu mimo pelje policist s kalašnikovom čez rame. Ob njej je fotografija brezhibno oblečenega kosovskega predsednika Hashima Thacija s čevlji, zloščenimi kot ogledalo, na dan, ko je septembra 2008 Kosovo razglasilo samostojnost. Nasproti mu s snemalnikom v roki sedi pomečkan novinar v težkih zimskih čevljih, ki se jih še vedno drži blato pokopališča družine Jashari. Obe je v razmaku dvajsetih let posnel Tomaž Skale. Pod njimi je lepo uokvirjena fotografija Iračanke iz Karbale s črno ruto na glavi. Joco Žnidaršič jo je posnel med iransko-iraško vojno sredi osemdesetih let. Čez vogal okvirja je obešen rožni venec, ki sem ga pobral na tleh pred cerkvijo sv. Jakoba v Medžugorju med praznovanjem 35. obletnice prvega prikazovanja Device Marije v vasi. Za mojim hrbtom je velik plakat za Rodriguezov film Machete z skoraj dva metra visokim Dannyem Trejom. Ob njem je na eni strani ukrajinski časopis, ki sem ga kupil v Sevastopolu na Krimu februarja leta 2014 na dan, ko je na polotok prišla ruska vojska. Na drugi pa reprodukcija Brueglovega Babilonskega stolpa, ki je ostala od intervjuja z nekdanjim dunajskim županom Michaelom Häuplom. Nekoliko desno je zemljevid minskih polj v Bosni in Hercegovini in fotografija zapornikov v Ruandi.
Pri časopisu se dni ne šteje po tem, kdaj si prišel v zgradbo, ampak po tem, kdaj si iz nje kam šel. Časopis se dela na Dnevniku, piše pa se ga po celem svetu. V zgradbi, ki jo je narisal Ravnikar, je še mnogo takšnih pisarn s fotografijami, izrezki iz časopisov, skladovnicami knjig, telefonskimi številkami, plakati in nekaj fikusi. Centralna redakcija v tretjem nadstropju je urejen prostor, drugod pa vlada papirnati kaos, ki kaže, da je časopis živ. Ravnikarjeva hiša je časopis.
Nihče ne reče »gremo v Kanarčka«. Gremo na Dnevnik, v to nenavadno zgradbo, za katero se zdi, da ne sodi najbolj v ta čas in prostor.
Na časopisu se srečajo vse poti. Skozi tunel pod gradom se pride do Dolenjske ceste, ki v eno smer pelje do Kabula, v drugo pa na Tržaško cesto, ki gre do Pariza in Casablance. Čez Zmajski most se mimo tržnice po ovinkih pride do Dunajske in po njej do Helsinkov. Ena od teh cest pelje na letališče. Ampak letalo te samo premakne, po cesti pa v daljne kraje prideš. Za pisca je razlika ključna.
Časi se na tej ulici zamešajo. Kanarček je na koncu Kopitarjeve skoraj na križišču. Od Poljanske ulice zgradbo loči trikotni Peglezen Jožeta Plečnika z jamborom v barvah slovenske zastave in trgovino s tekstilom. Kot pri mnogih drugih Plečnikovih zgradbah ni čisto jasno, zakaj se je stisnila prav tja. Tam je bil pač prostor. Ob njo se je prislonila rumena zgradba, ki pa ima na levi prizidek, v katerem je Inštitut za kriminologijo. Zagotovo je bila včasih prelepa bleščeča novost. Zdaj so rumene plastične plošče, ki prekrivajo njeno fasado, zbledele in je vsaka druge barve.
Celo mladost sem gledal Ravnikarjevo Novo Gorico. Z ruskimi bloki in zgradbo občine je veljala za grd spomenik poznega stalinizma petdesetih let. Ampak zdaj so bloki in občina vsako leto lepši in ob zgradbah, ki so nastale okoli njih, tam stojijo v skoraj renesančni skladnosti. Ne potrebujejo obnove, z leti so pridobile skoraj plemenito konservativno patino. Ni slabo za revolucionarne zgradbe.
S Kanarčkom čas ni bil tako prijazen. Razmetal je njegove plošče in ga naredil skoraj nevidnega. S citatom Ferantovega vrta je povezan s pravno fakulteto Univerze v Ljubljani. To je danes imenitna zgradba s strogo secesionistično fasado in resnimi študenti in študentkami prava.
Vendar je to novost. Preden je zgradba dišala po študijskih knjigah, je iz nje prihajal vonj po svežem časopisu. Zgradba je na začetku prejšnjega stoletja začela svojo kariero kot Katoliška tiskarna, v kateri so tiskali Slovenca, Domoljuba in Bogoljuba. Po prvi svetovni vojni se je preimenovala v Jugoslovansko tiskarno, med okupacijo Ljubljane v drugi vojni pa v Ljudsko tiskarno. Leta 1945 je postala tiskarna Ljudske pravice. Tam je bilo dolgo časa srce slovenskega časopisja. Njena rotacija je bila kot vlak. Ko so pognali lokomotivo, je v enem dahu stiskala cel časopis. V osemdesetih letih smo v njej tiskali Mladino. Preden je Kanarček postal Dnevnik, se je tudi sam imenoval Ljudska pravica. Bil je organsko povezan z zgradbo ob Zmajskem mostu, kjer so od pozne noči do jutra grmeli tiskarski stroji in iz sebe metali časopise.
Papirnati časopis ni samo stvar pravopisa ali narativnih veščin. Oblikuje ga veselje do kartografije. Vsako jutro se na papirju izriše zemljevid sveta. Zvečer mora zemljevid še vedno veljati, čeprav se zanj pripravlja že nove skice in riše nove strani. Veliko nostalgije se plete okoli vprašanja, če sploh še kdo zna brati zemljevide in kaj se bo zgodilo s papirjem. Nostalgija je simpatično čustvo, vendar pri oblikovanju zemljevida našega sveta neuporabno. Seveda vsi znamo brati zemljevide. Vseeno je, če gledaš v Google maps, na eno od aplikacij na telefonu ali bereš Dnevnik. Ko te zanima, kje si in v kakšni zvezi si s svetom, pogledaš na zemljevid. Časopis ti da eno od njegovih podob, ki velja samo tisti dan. Ta podoba mora ustrezati resničnemu svetu. Že naslednji dan zbledi. Njegova zgradba tudi.
Napisal: Ervin Hladnik-Milharčič
Vir fotografije: https://www.made-by-architects.com
Prispevek je prvi v Outsiderjevi spletni seriji zapisov, posvečenih stavbam Edvarda Ravnikarja v Ravnikarjevem letu 2023.
*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala!
